Ocene: knjige

Tina Bilban: Hvala za škarje

Dob : Miš, 2019

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: stockphotos

Kako umeriti življenje, ko imaš v rokah platno in škarje, kako daleč lahko to seže in ali za to sploh še obstajajo meje – je pogost razmislek, ki javnost razburi vsakič, ko znanost prestopi meje naših življenj, na primer ko smo priča digitalnemu zasledovanju in ne nazadnje ob genskem inženiringu. Redke genske bolezni pa z odkritji postajajo vse bolj raziskane in na srečo mnogih ponujajo boljše, kvalitetnejše življenje.

V romanu Hvala za škarje kritičarke, filozofinje in pisateljice dr. Tine Bilban škarje niso le frazem, temveč resničen postopek v znanosti, ki potek romana kroji tako grenko kot tudi lepo. Roman je stičišče več tem, ki so brezčasne in aktualne hkrati. Ob dobro zastavljeni zgodbi, ki sintetično teče na treh ravneh oziroma prikazuje življenja treh mladih žensk, se postavlja veliko vprašanj, ki se pojavljajo v toku misli, pogovorih, korespondenci, znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankih in eseju. Ideja je jasna in več kot dosežena – približati znanost in jo z različnih vidikov prikazati v vsakdanjem življenju protagonistk. Dotakne se nas tako z intimne plati kot tudi prek pogleda v sodobno znanost.

Vprašanje genskega inženiringa, njegove etike in osebnih, intimnih zgodb posameznic prepričljivo gradi in vzpostavi zgodbo, ki teče od leta 2014 do 2028, od zastavljenih problemskih okvirov do zaključka, ki je za vsako izmed njih nepričakovano lep. Čeprav gre na prvi pogled za kompleksno zgradbo, vse stoji na svojem mestu, tako dogodki, osebe in evropska mesta kot jezik, ki je raznolik in izpiljen ne glede na njegovo vrsto.

Življenja treh posameznic tečejo vzporedno, vsaka izmed njih ima svoj osrednji cilj in željo, ki jih ženeta naprej. Skorajda ne vedo druga za drugo, le vmes dobimo namig, na koncu pa se njihove zgodbe sestavijo v eno samo odrešitev – da je znanost res nekaj dobrega in reši marsikaj, četudi sta za to nujni odrekanje in požrtvovalnost. Meta, Maša in Hana so junakinje, ki vsaka na svoj način krmarijo skozi življenje sredi Ljubljane. Družina, znanost in njene drobtinice so najbližje Meti, ki čez teden sama skrbi za tri otroke, saj njen mož dela v tujini. Oba visoko izobražena še najbolje kljubujeta vsemu, ves čas se pogovarjata o znanosti in jo skušata približati tudi otrokom. Realistično je naslikano družinsko ozračje z mlado materjo, vpeto med projekte in spopade z družinskimi obveznostmi. Maša, naslednja junakinja, ima težave z zanositvijo. Želja po otroku, je vsake toliko časa skoraj uresničena, a naključje, ki skoraj ni možno, je več kot dejstvo in otežuje izpolnjeno družinsko idilo. In tukaj je Hana, mlada doktorica, ki se bojuje za zaposlitev. Vse tri povezuje genski inženiring – eni postavlja temo za esej, drugi priložnost za otroka in tretji možnost za delo, raziskovanje.

Roman, ki z izmeničnimi poglavji protagonistk prikazuje različne poglede, dvome, strahove, dileme in vprašanja, je napisan zelo prepričljivo in premišljeno. Jezikovni kod je različen, a vse stoji na svojem mestu – knjižni jezik, ljubljanski govor, angleščina, nemščina, pojavi se še en mali jezik, frizijski. Prepletajo se glede na literarne like in pogovore med njimi ter na pisanje raznih prispevkov. Korespondenca je vidno ločena od ostalega besedila, prav tako prevodi in razlage, ki so vstavljeni v opombe. Prikazano je na primer čudovito razpoloženje sredi Dunaja ali turobno občutenje neuresničenih idej in zavrnitev. Opisi in orisi prehajajo v natančne oznake, avtorica se približuje reizmu: »Na vhodu v dnevno sobo se pojavi še en deček. Na njegovi sivi trenirki je mogoče v višini kolen opaziti dva velika rjava madeža. Ko bodo hlače naslednji dan oprane, bo na njunem mestu vidna nova luknja v nastajanju. Čez njegovo brado se razteza dolga krasta, buška na čelu se je že obarvala rumeno, njen čas se počasi izteka. Pri vratih se za trenutek ustavi. Na njegovih ustih se izriše nasmeh – čaka, da ga bo mama opazila in poklicala k sebi.«

 

Tina Bilban ostaja zvesta svojim zanimanjem in natančnim popisom, ki jih je že dokazala v kratkoproznem prvencu Interferenca. V ospredju je vsekakor znanost, avtorica jo osvetljuje z različnih vidikov in znanstvenih področij, npr. interdisciplinarno razmerje med biologijo in filozofijo. Genski inženiring predstavlja v luči teoretskih dognanj in osebnih razmišljanj, ponudi etični kodeks, prek protagonistke Mete ga v eseju želi predstaviti širši javnosti na poljudnoznanstven način. Kritično ga osvetljuje tudi z vidika finančnih vlaganj in možnosti za zaposlitev mlade doktorandke Hane. Prav tako pa je ganljiva zgodba Maše in njenega partnerja, ki si neizmerno želita otroka, a ju ovira redka genska bolezen.

Tina Bilban je občutja nosečnice in matere prikazala več kot prepričljivo – od začetnih raziskav do sprehodov in pohajkovanja z otroki – pogosto se zdi, da je Meta kot avtoričin alter ego. Težek spopad mlade znanstvenice Hane z zaposlovanjem in njenim očetom je prikazan dovolj kritično. Posamezni individualni spopadi junakinj tako iz individualnih zgodb prehajajo v družbeni problem. Družba razne znanstvene rešitve pogosto zavrača ali pa se jih preprosto boji in med njima je postavljen molk, zid, zato roman ponuja več kot odličen razmislek: »Znanost je del družbe in med njima je ves čas neke vrste debata. Odvisni sta druga od druge. Družba usmerja znanstvene raziskave, določa, kolk denarja gre zanje, in zrihta ta denar, znanost pa spreminja svet, pa tud družbo, ki živi v tem svetu. In v tem dialogu med znanostjo in družbo je filozofija zelo pomembna.«

Skratka, roman Tine Bilban Hvala za škarje je eden izmed tistih, ki znanost prepričljivo predstavljajo kot nekaj, kar je res nujno in hkrati lepo, zanimivo, tega pa slovenskemu leposlovju primanjkuje. Eno izmed takih literarnih del je mladinski roman Danile Žorž Poskus, ki sicer že prehaja v kriminalko. Roman Hvala za škarje je tako zahvala vsake posameznice posebej – za znanost, raziskovanje, razmišljanje in možnost materinstva. Urezati življenje s pravo mero in škarjami, ki odberejo tisto pravo. Ali kot protagonistka Meta parafrazira slavno Galilejevo izjavo: »Znanost gre naprej in svet z njo.«