Islam goji bogato mistično tradicijo, ki sega od anatolskih plešočih dervišev do Rumijeve poezije.
Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »mistika« opredeljuje kot religiozno prakso, ki stremi h globljemu, neposrednejšemu, praviloma notranjemu stiku z božanstvom, stiku, ki, dodajmo, lahko vodi v doseganje občutja zlitosti v eno s transcendenco. Spletna wikipedija pa še pripominja, da mistične prakse oziroma tokove lahko najdemo v tako rekoč vseh verstvih sveta. In res, da je krščanstvo lahko mistično, na Slovenskem zahvaljujoč Hildegardi iz Bingna, mojstru Eckhartu, Tereziji Avilski in Janezu od Križa dobro vemo. Prav tako se zavedamo, da stara poganska in šamanistična verstva omogočajo mistična izkustva. Vsaj slišali smo tudi za judovsko kabalo in tantrične prakse v hinduizmu, budizmu in drugih indijskih religijah.
Kaj pa islam? Kje je tu prostor za mistiko? Na prvi pogled pač ni videti, da bi pet stebrov islama – izpovedovanje vere, molitev petkrat na dan, dajanje miloščine, post v času ramadana in romanje v Meko – podpiralo tudi mistično religiozno življenje. In vendar islam goji bogato mistično tradicijo, ki sega od anatolskih plešočih dervišev, prek Rumijevih milih verzov do hipnotične qawwali glasbe, ki jo lahko med drugim slišimo na ploščah pakistanskega globalnega superzvezdnika Nusrata Fateha Alija Khana. Kako se torej v islamu odpre prostor za mistiko? Kaj je cilj muslimanskih mistikov? In po kakšni poti morajo stopati, če si želijo doseči globlji stik z Alahom? – Preverjamo v tokratnem Sedmem dnevu na programu Ars, ko pred mikrofonom gostimo odličnega poznavalca problematike, predavatelja pri Centru za filozofijo religije na teheranski univerzi Tarbiat Modares, dr. Mohammada Saeedimehrja.
