Ocene: knjige

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Prevedla Ana Barič Moder; Ljubljana ; LUD Literatura, 2018

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: stockphotos

Zbirko kratkih zgodb alžirske pisateljice Assie Djebar Alžirske ženske v svojih sobanah je mogoče brati na več načinov, po poljubnem vrstnem redu, morda celo od konca proti začetku. Ko se namreč prebijamo skozi fragmentarne, na trenutke celo eksperimentalne zgodbe, nas na koncu čaka zdaj že malodane znameniti avtoričin esej Prepovedan pogled, izklopljen zvok. V njem se sklicuje na Delacroixovo sliko Alžirske ženske v svojih sobanah iz leta 1834. Na njej so upodobljene tri ženske, od katerih dve sedita pred nargilo. Tretja, v ospredju, je napol zleknjena in se s komolcem opira na blazine. Pisateljica, ki jo literarni kritiki razumejo kot “slovito naslednico magrebske pišoče generacije 52”, in ki je začela objavljati tik pred začetkom alžirske vojne, nam pojasnjuje, da je jedro slike “odnos žensk do svojega telesa, pa tudi kraja, v katerem so zaprte”. Te v usodo vdane ujetnice tesnega prostora so ožarjene s posebno sanjsko svetlobo. Na ta način so hkrati prisotne in oddaljene, potopljene v skrivnostnost.

Navdih za pisanje knjige Alžirske ženske v svojih sobanah pa vendarle ni bila Delacroixova slika. Naslovna zgodba zbirke je namreč nastala kot osnutek za film. Kot navaja avtorica izčrpnega spremnega zapisa Katja Zakrajšek je Assia Djebar izbrala nov pristop, ki ga je narekovala filmska tehnika: “Takrat se nisem postavila ne kot zunanja opazovalka ne kot alžirska ženka ne kot kolonizirana oseba. Opredelila sem se kot pogled, kot način gledanja na svoj prostor /…/ Film je mojemu pisanju podelil vizijo; francoščina je moja kamera,” piše. Delacroixova slika torej ni spodbudila pisanja, temveč način branja lastnega pisanja. Ključna beseda, ki obravnava prvo slikarsko tematiziranje ženskega Orienta, je torej pogled. Zgodbe potemtakem niso revolucionarne zato, ker podeljujejo glas utišanim ženskam, pač pa zato, ker je tedaj, ko je Assia Djebar pisala o Delacroixu, izšlo tudi temeljno delo postkolonialne teorije Orientalizem Edwarda Saida, katerega temeljna paradigma je nasprotni pogled.

V uvodu avtorica navaja, da so zgodbe nastale kot zbir poslušanj od leta 1958 do leta 2001. Razdrobljeni in znova sestavljeni pogovori deloma temeljijo na resničnosti,

Zbirka kratke proze Alžirske ženske v svojih sobanah ni pisateljičina prva knjiga, pred tem je izdala kar nekaj romanov, med njimi najbolj znanega Ljubezen, fantazija. Je pa prva knjiga, v kateri je začela črpati iz avtobiografskega gradiva. Zgodba Mrtvi govorijo je na primer posvečena babici po materini strani, ki je umrla teden dni po osamosvojitvi Alžirije. V njej babica pripoveduje o svetu, ki razpada. Junakinje in junaki spoznavajo, da je preteklost nepreklicno minila, pa ne le nekdanja vojna s svojimi pretresi, temveč tudi jedki okus življenja. Prav s to zgodbo je Assia Djebar naredila nekakšen zapik v smislu spominjanja oziroma korespondiranja preteklosti s sedanjostjo. Zbirka je namreč razdeljena na dva dela: Danes in Včeraj. Včeraj obravnava čas vojne in v tem smislu zgodbe povzemajo linearnost in puščajo tudi izrazitejšo ločnico med prostorom zasebnega in javnega ter posledično tudi ideološkega, zgodbe v razdelku Danes pa so bolj eksperimentalne.

S tem ko pisateljica kolažno zbira ustne pripovedi žensk in jih plasti v dokument kolektivne zgodovine, naredi nekaj, kar je na meji nevarnega. Ne samo, da žensko telo opusti poslušnost do Boga kot skupnosti, ki jo obvladujejo moški, temveč s tem moške razlasti. Ženske v pripovedih Assie Djebar tako niso neme pričevalke moških junaštev, ampak znova pridobijo svoj spolni, individualni, določljivi glas. Niso več zaprte v “velikansko ječo”, temveč s pripovedovanjem zapustijo intimni prostor.  V njihovi domeni niso samo ljudske pesmi, ki jih pojejo na porokah ali pogrebih. S pripovedjo o lastni realnosti, stkani iz množice fragmentov, preskokov v času in tudi plastenja perspektiv, ustvarjajo realnost, ki je njihova lastna, sicer neločljiva od moškega sveta. Ker je osnovno orodje prehajanja in tudi emancipacije jezik, ta prevzame ključno vlogo. Pisateljica je na več mestih pojasnila zapleten odnos s francoskim jezikom, nekje pa ga je razglasila celo za svoj “vojni plen”.

Plastenje “šepetajočih glasov pozabljenih žensk”, kot se je v že omenjenem eseju izrazila  avtorica Assia Djebar, ustvarja neprecenljive freske, hkrati pa subvertira uradno pojmovanje zgodovine, tako na strani kolonizatorjev Francozov kot seveda tudi alžirskih očetov in sinov. Odveč je dodajati, da takšen pogled – z uporom proti “dvojni kolonizaciji” – spodkopava arhetipsko podobo alžirske ženske.