Ocene: knjige

Lenart Zajc: Američanka

Ljubljana : Beletrina, 2018

americanka
foto: Beletrina

Američanka je roman današnjega časa. Lenart Zajc z njim nadgrajuje temo, ki jo je razvijal v prejšnjih romanih in zgodbah, zlasti v Agenciji, torej o položaju generacije, ki je v družbeno življenje vstopila v času neoliberalizma. Nadgradnja se tokrat kaže na način soočanja dveh svetov in njunega različnega odnosa do umetnosti. V kratkem spremnem zapisu Jernej Novak piše, da je osrednji motiv novega Zajčevega romana vprašanje osebne svobode. Američanka Jenny osebno svobodo bojuje na intimni ravni in kot upor zoper posesivnega moža, ameriškega podjetnika Franka Fronda, ki se je odločil, da v Sloveniji kupi steklarsko podjetje, samouresničitev drugega osrednjega lika, Iztoka, pa je povezana z razmerami v družbi, natančneje z odnosom države do kulture. Iztok je režiser in umetniški vodja v Teatru, ki mu po petinštiridesetih letih grozi izbris. Ker občina ukine subvencije, Ministrstvo pa le minimalno financira kulturo, po nasvetu svoje sestre dvojčice, odvetnice Ave, spremeni dramsko besedilo in vanj vključi Jenny, nekoč igralko v broadwayskem gledališču. Sponzorska sredstva so tako zagotovljena, ne pa tudi kakovost dramske igre.

Čeprav je Jennyjin boj podrobno opisan – gre za temperamentno teksaško dekle, ki je bila nekoč razglašena za izjemno igralko in posledično sprejeta med jenkijevske naftne mogotce – je pisateljev cinizem mogoče čutiti na Iztokovi strani. Njegov odnos do gledališča in igralcev v njem je izrazito kompleksen. V prizadevanjih, da bi po toliko desetletjih ohranil delovanje eksperimentalnega gledališča, gre precej daleč, celo tako zelo, da se pusti nagovoriti sestri Avi in sprejme ilegalen posel. Tako naj bi pridobil dodatna sredstva za delovanje gledališča, razrešil konflikt med Jenny in njenim možem, hkrati pa že odrasli hčeri Miri omogočil boljšo prihodnost. Resnična režiserka tega scenarija je Ava, ki izreče tisto, kar v romanu tli pod površjem:

“/…/ vsak ti bo rekel, da je fino, da imamo svoj jezik in svojo nacionalno identiteto, celo najbolj zadrti ultralevičarji se bodo v končni fazi strinjali, da je fino, da smo, kar smo. Ampak na koncu bodo, ko pride do vprašanja eksistence kulturnega ustvarjanja napram eksistenci nekega uradnika, raje ukinili financiranje gledališča, kot pa da bi prestukturirali ves sektor /…/.”

Ava, artikulirana, zrela poslovna ženska, ki jo zaradi vsevednosti beremo kot pisateljev alter-ego, je ena od osrednjih ženskih likov, ki se jih je študiozno lotil Zajc. Tretji takšen lik je Iztokova hči Mira, ki predstavlja svetlo točko romana. Gre za vprašanje mlajše generacije in njene prihodnosti. Mira je, podobno kot Ava, samska, in se na prvi pogled izogne kompozicijskemu principu dvojic, znotraj katerih avtor sooča nosilce različnih bodisi dopolnjujočih se bodisi nasprotujočih si modelov bivanja. Ob srečanju z Damjanom, ki spričo svojih nacionalističnih sentimentov spominja na lik Marsa iz romana Polone Glavan Kakorkoli (2014), je jasno, da je dvojice smiselno razumeti mimo seksualnega naboja; Mirina mehkejša metoda – varovanje okolja spremeniti v donosen posel in šele, ko se bo za okolje začel zavzemati del kapitala, se bo povečal tudi delež ljudi, ki jim za okolje ni vseeno – se izkaže za realnejšo od tistega, kar zagovarja Damjan, ki v radikalizmu izgori. Pisatelj mu, podobno kot Jennyjinemu moža, nameni odrsko, nekoliko preveč vakumizirano smrt, ki pa jo v najboljšem primeru beremo kot groteskno.

Druga takšna štrlina v romanu je smrt Iztokove žene in Mirine matere Tanje v prometni nesreči. Iztok Jenny pojasni, da je tedaj najprej rešil sestro dvojčico, na ženo pa je toliko kot pozabil. Tudi njegova reševalna akcija je opisana nekako mimogrede, čeprav gre za ključni moment zgodbe, saj je Ava toliko kot motor celotnega romana. Iztok zaradi svojega dejanja ne občuti slabe vesti, zato je ni logično, da se je po ženini smrti za dvajset let odpovedal resnemu ljubezenskemu razmerju. Sporočeno nam je, da je žena v daljni preteklosti umrla predvsem zato, da bi pripravila teren za Jenny, ki pa v Iztoku vidi predvsem očeta in šele nato ljubimca. V tej luči tudi Avina materinska vloga do Mire izzveni nekoliko preveč sterilno. Tako kot se Ava pogovarja z Miro, bi se moral pogovarjati Iztok. Avina gesta pomagati svoji “naslednici” je hvalevredna, zaradi njene finančne podpore in zaščitništva bo Miri morda celo uspelo ustanoviti inštitut, toda hkrati je Ava tip feministke, ki deluje možato in nekoliko trdo.

Njen nasprotni pol je Jenny, ki je ob svoji umetniškosti tudi izrazito ženstvena. Ko si je po uspešnem začetku na Broadwayu zapravila vse karte, in je že kazalo, da je edina rešitev pred vegetiranjem Frankova zlata kletka, sledi vstop v avtentičen prostor teatra. Čeprav ji je mož vlogo kupil, Jenny ponovno zažari. V ključnem trenutku ji pisatelj pusti izbiro: ali se bo vrnila nazaj v Teater, ali pa v Združene države, kjer naj bi se borila za pokojnino Frondovega podjetja. Odločitev za Slovenijo pomeni, da Zajc tujko slovenizira. Jenny je za trpljenje iz prejšnjega življenja poplačana s stanovanjem v starem delu Ljubljane, hkrati ima, razrešena razrednih vlog, prostor za umetniško ustvarjanje. Čustvene zadrege so tudi zaradi realistične linije, v kateri je napisan roman Američanka, podane kot posledica materialnih postavitev. Ne glede na to, da se Slovenija spreminja v ultrakapitalistično državo, ki umetnosti in umetnikom ne pušča veliko prostora za preživetje, pisatelj vztraja na tej strani. In kot da bi se zavedel shematičnosti svojega izjemno ambicioznega romana, ob koncu uvede nekaj več topline, in par umesti kot umetniški par, da se bo lažje bojeval proti cinizmu današnjega sveta.