Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
Pesniška zbirka Katarine Tominec Neizrečenke je nov dokaz, da sta si eros in tanatos, ljubezen in smrt, od nekdaj največja nasprotnika in v istem hipu nujna podpornika. Kot taka se kažeta skozi prizmo neizrekljivega, a medsebojno komplementarnega pomenkovanja, v smeri katerega nas še posebej nepopustljivo vodijo pričujoče pesmi. Pesniški subjekt, ki je omejen na nežnejši spol, se izraža v nalomljenih, lapidarnih in z emocijami prepojenih verzih, zaradi katerih dobimo občutek strastnega in suverenega izpovedovanja; priča smo izpovedovalkini notranji razbolenosti, ki je ogrnjena s podobami nemirnega prestopanja med diametralnima in skrajno izmuzljivima ljubeznima: med telesno ljubeznijo do moškega in duhovno ljubeznijo do Boga. Pesmi so na eni strani istovetne z močno erotično senzibilnostjo in hrepenenjskimi intonacijami, na drugi pa skoznje presevata predsmrtna kontemplacija in melanholija. Ker je meja med omenjenima poloma pogosto upogljiva in prepustna, se verzi sunkoma stekajo v vrtinec ambivalentnih sanjarij, nagibanj in hotenj.
Pisava Katarine Tominec je skrajno intimno naravnana, vendar zelo nazorna in neposredna. Pesnica ima dovolj strasti in poguma, da se razglasi za izgnanko z umorjenim srcem, pri čemer nemočno opazuje, kako njen intimni svet vse bolj izgineva pod težo nakopičenih neizrečenosti. Pesmi nevsiljivo segajo druga v drugo, med seboj jih povezujejo podobe primikanja in odmikanja, ki se oplajajo in menjujejo v spiralnih vijugah. Ko njen moški znova odide, se pesnica priduša, da je globoko v sebi samo še Božja, a kljub temu nepotešljivo hrepeni po ljubem: Ne vem, kje je pot do tebe, priznava in vztraja v iskanju same sebe. Prizori postajajo glasni, kratkotrajni in presekani, v njih se porajajo občutenja, ki v kombinaciji s svetopisemsko resničnostjo kažejo, kako je, ko v eni sami noči vstanejo vse bolečine. Škoda, ker je umor zločin, takrat bi te morala ubiti, je jasno pesnici, ki zdaj priliznjeno moleduje – dajva, ljubezen, umriva naglas! Pa kaj, naj pravijo, da upanje umira zadnje, ona je svojega prostovoljno pokončala! V teh tesnobnih trenutkih komunicira samo še z bančnimi karticami in mobitelom. Edino, kar ji preostane, je podivjano vpitje od samote in hlepenja po maščevanju, ki vse močneje pritiskata na njeno grlo.
Pesniško zbirko Katarine Tominec Neizrečenke sestavlja sedem pesemskih poglavij, skoznje je projicirana pesničina notranja kalvarija, ki obsega pot od iluzornega predajanja ljubezni do razblinjanja sanjarij, skrajne negotovosti in iskanja notranje pomiritve. V vse bolj precizno prevetrenih verzih se razodevajo bogastvo, prevrati in beda bivanja ne le takrat, ko se svet cedi in medi, ampak predvsem takrat, ko je luč (ali bolje rečeno upanje) nadvse stanjšana črta. Kot tvoj pes te gledam, te čakam, oprta na do kosti golo upanje, potarna pesnica, ki lačno čaka, da ji ljubi razbije srce nič manj nasilno, kot ona kasneje razbije svoje upanje. Privij me k sebi, samo ženska sem, deklica, predano prosi, a v skoraj istem hipu sprevidi – toliko smrti za moje življenje, toliko laži. Tako skupaj z njo gledamo, kako besede naglo temnijo, ko vanje ovija svoje spomine, mrliče, kot jim pravi, čeprav jim glasno bije srce. Tudi nocoj pokopavam svoje mrliče, napove pesnica, a zdi se, da jih skrivaj posuje s prstjo, ki se imenuje »jutri«, in jim povrhu odpoje posthumni blues vstajenja. Zato ni nenavadno, da je poezija v zbirki Neizrečenke pobratena z religioznimi postavkami, na ozadju katerih izzveneva v spiritualno spogledovanje z vodami prihodnosti, ki bodo s sveta nepreklicno odplaknile razraščajoči nič in njemu podrejeni nesmisel. Do takrat pa naj smrtni vonj zgodovine ognjevito ugaša v objemu ljubljenega bližnjika. Da bosta eros in tanatos še naprej nerazdružljiva.
