Avtor recenzije: Klemen Kordež
Bere Jure Franko.
Prevedel Vasja Bratina; Ljubljana : Slovenska matica, 2018
V zgodovinskem romanu Giulia Angionija Toledski plameni beremo poslednja premišljevanja Sigismonda Arquera, ki je prvega junija 1571 izvedel, da mu je bila že pred časom potrjena smrtna obsodba zaradi herezije. Sigismondo, sicer zgodovinska oseba, se zdaj v zaporu spominja otroštva in dogodkov iz svojega razburkanega življenja ter si poskuša razložiti, kako je lahko prišlo do tovrstne zmote. Nekoč je bil namreč cenjen generalni tožilec sardinskega kraljestva, a nesrečna usoda ga je pahnila pred neskončen prepad smrti, s katerega nam sedaj pripoveduje o najrazličnejših teoloških sporih, potovanjih, brodolomih, zgodovini Italije in Evrope, našteva ugledne filozofe in mislece iz stare Grčije, Rima in srednjega veka. Pred bralcem slika podobo pozno renesančne Evrope, ki gori med plameni inkvizicije in lova na čarovnice, glavni junak pa je le kolateralna žrtev neustavljivega vala zgodovinskih dogodkov.
V knjigi Toledski plameni avtor resnično kaže celovito poznavanje humanistične tradicije Zahoda. Poleg opiranja na misli najrazličnejših velikanov iz zgodovine se v romanu ves čas pojavlja široka paleta prav tako resničnih sodobnikov glavnega junaka, s katerimi je bil v preteklosti v takem ali drugačnem razmerju. Bralec se ob navajanju raznoraznih inkvizitorjev, konkvistadorjev, teologov, vladarjev, zgodovinskih dogodkov in tako naprej lahko kaj hitro izgubi. Prav eruditsko naštevanje splošni javnosti po večini slabo znanih imen je ena večjih hib dela. Roman se dobesedno šibi pod njihovo težo in bralec se mora ves čas zatekati k marljivo napisanim sprotnim opombam, kar pa brez dvoma odvzame del užitka ob branju.
Druga, morda še večja hiba, pa je ton romana. Mislili bi si, da bomo ob soočenju s spomini, napisanimi neposredno pred smrtjo, za kar pri Toledskih plamenih pravzaprav gre, naleteli na čustveno in literarno močno zaznamovano izpoved. A Angioni se skoraj po pravilu drži skoraj faktografskega opisovanja zgodovinskih dejstev, pri kateri je prave literarne vrednosti pravzaprav le za vzorec. Ob tem so tudi stavki precej težki, celo nerodni. Roman je preobtežen s teološko obarvanimi dialogi in opisovanjem takratnih družbenih in političnih razmer.
Rdeča nit celotnega dela je bolj ali manj prikrita kritika svetohlinstva tedanjega klera. Za njihovimi velikimi besedami ali prepričanji se navadno skrivajo povsem tuzemski razlogi, preoblečeni v bogaboječno željo po ohranitvi katoliške enotnosti. V dobi vse večjih verskih vrenj se je namreč strpnost do kakršnihkoli odklonov od prevladujočih dogem znižala na grozljivo nizko raven, kar je privedlo do dobro znanih grmad, na katerih je zgorel prenekateri intelektualec tistega časa.
Roman Giulia Angionija Toledski plameni tako suvereno predstavlja duhovno napetost pozne renesanse in omogoča vstop v svet teoloških sporov, čarovnic in neslutenih razsežnosti krutosti. To podkrepi s težko dosegljivim zgodovinskim znanjem, na žalost pa ob tem morda malce pozabi na bralsko izkušnjo, ki je vedno prvi kriterij pri ocenjevanju literarnih del.
