Avtorica recenzije: SImona Kopinšek
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Avtorji in avtorice večinoma ustvarjajo v prepoznavnem, ponavljajočem se jeziku. A če se ob novem romanu Stanke Hrastelj Prva dama za hip ustavimo pri njenem prejšnjem romanu Igranje, je treba priznati, da gre za povsem različni romaneskni intimni pripovedi, ki bi ju z zabrisom avtoričinega imena težko pripisali istemu peresu. Izmed vseh njenih del je navidezno drobni roman Prva dama vsebinsko in hkrati zahtevnostno najbolj kompleksen. Psihološko je zelo razdrobljen in takšna je tudi notranjost osrednje protagonistke Batšebe, legendarne žene kralja Davida. Postavljena sta v današnje ruralno okolje in hkrati v časovno prestopnost le navidezno drugačnega sveta kraljevih spletk.
Prva dama, Batšeba, je silno zapleten in hkrati prozoren lik. Najti ga je mogoče na številnih naslovnicah sodobnih revij, o njem poslušamo tako rekoč v vsakdanjem življenju, saj gre za žensko, ki bi za uresničitev želje, ki zahteva najvišje družbene lege, storila tako rekoč vse, na kar številne druge niti pomislijo ne. Ob tem se čudi vsemu, kar se tistim, ki so vajeni dela, zdi samoumevno, čeprav “je njej čez glavo šinila misel, da je za kraljevo bodočo ženo dovolj, da zna zapeljati kralja in si drzne pognati moža v smrt …” Preseneča jo, ko je “že v prvih mesecih skupnega življenja videla čuda, saj je njen kralj znal odmašiti odtok, škrobiti srajce, polagati ploščice, vrata hladilnika, ki se odpirajo na levo, premontirati, da se odpirajo na desno, znal je tudi z golimi rokami ujeti ribo, oskubiti kokoš, štrikati in narediti žajfo iz pepela in svinjske masti, vedel je, na katero luno se sekajo drevesa in kolje prašič, rekel je nekega večera kaj se čudiš, nekaj stvari pač mora znati, če naj pastir postane kralj …”
Prva dama je roman, ki od bralke in bralca ne zahteva pretirane čustvene vpletenosti, verjetno je za to zaslužna avtoričina odmaknjena drža, zasoljena z dovoljšnjo mero ironije in satirične začinjenosti. Hkrati pa Batšebino pomilovanja vredno življenje odslikava prekrito resničnost tistih, ki lahko ljubezen spoznajo le z besedo oziroma se ji približajo s kupninami in ponižujočimi ponudbami:
“Vstala je, se opotekla, vzela iz torbice denarnico, iz denarnice šop stotakov in mu jih pomolila. Gledala sta se kot gladiatorja v areni, na nož, na smrt, kdo bo koga, trajalo je. Potem ji je Mandič pripeljal tak šamar, da jo je zasukalo. Vzel bankovce, zaloputnil z vrati.”
Domiselno je tudi vpletanje sodobne gledališke in javne scene v posodobljeno življenje biblijske Batšebe. Del tega so tudi povsem resnični dogodki, med njimi tragična smrt režiserja Tomaža Pandurja, umrlega med bralno vajo za nastajajočo predstavo.
Sicer pa je Prva dama Stanke Hrastelj tudi vsebinski nastavek za razmislek o izgubljanju v lastnem življenjskem preigravanju. Batšeba ob preganjanju notranje bede (navzven ima namreč skoraj vse) sega k promiskuiteti in anoreksičnemu odrekanju ter k samopoškodbam, a tudi njen vrli kraljevi soprog David nič kaj ne zaostaja v nezvestobi. Potem Batšeba nekega dne končno zanosi in takrat po kraljevi zemlji udari dolgo rastoča božja šiba: “Ko je mali prijokal, zdrizast in šarast in zverižen, je kraljevemu paru suknjič srca počil po šivih. GOSPOD pa je udaril otroka, ki ga je Urijajeva žena rodila Davidu, da je zbolel.”
Kljub kraljevemu odrekanju ob moledovanju deček po tednu dni umre. Morda prav biblijska zapisljivost sorazmerno kratkih odlomkov narekuje romaneskno dinamičnost in avtorsko neomajnost ob pretresljivih življenjskih dogodkih, kakršna je smrt otroka za žalujočo mater. Ljudstvo jo bodri s poimenovanjem nove šole po njej. Pomenljiv pa je odlomek, ko ji skuša pomagati nekdanja sošolka in ki priča o njeni nesposobnosti sprejemanja notranjega zloma: “Batšebo je kasneje še dolgo grizlo, ker je dovolila, da jo vidi v slabi koži.”
Zanimiva je tudi avtoričina spreobrnitev referenčnih del, recimo pesemskih in naslovnih. Ena takšnih je: “Z vsako pesmijo me je več!”, preoblikovana iz naslova pesniške zbirke prehitro umrlega Marka Pavčka “Z vsako pesmijo me je manj”.
In nadaljevanje življenja Prve dame, ki ji kralj po smrti sina, ko se mu žena vse pogosteje pridružuje v postelji, kupi podjetje? “Bolj ko se je Batšebino srce polnilo s poslovnimi uspehi, bolj je bilo votlo.” Ta votlost narekuje tudi kasnejše Batšebino izginotje, nad katerim se celo izvoljeno ljudstvo zgrozi, vse do spletne objave, ki dokazuje vnovičen prihod kraljevega naslednika, ki raste v njeni maternici. Roman zapustimo po Davidovi smrti, ko že vlada Salomon: “Batšebin in Davidov sin, ki sploh ni bil Davidov sin, za katerega ni nikoli izvedel, da je kukavičje jajce …”
Prva dama Stanke Hrastelj je odličen roman, v katerem je mogoče najti tudi poezijo, saj je jezik, kljub omenjeni tretjeosebni avtorski odmaknjenosti, nadvse poetičen in naravnost slasten.
