Avtor recenzije: Robert Kralj
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Kulturni center, 2018
Marija Švajncer je slovenska filozofinja, avtorica več knjig in člankov, dolga leta je bila profesorica filozofije na Filozofski fakulteti v Mariboru. Njena obsežna knjiga z naslovom Grdi filozofi obravnava temne plati filozofov. V devetih poglavjih se loteva med drugim vprašanja nemoralnosti, politike, antisemitizma, odnosa do žensk, ekoloških vprašanj in pravic živali.
Sam naslov knjige je ekspresivno zaznamovan. Lahko bi pomenil tudi neprivlačne, telesno grde filozofe, vendar avtorica obravnava negativne, mračne vidike filozofov. Zanima jo tisto, kar je v njih slabega in grdega. Obravnavane teme in »grde filozofe« si izbira sama, najprej na podlagi filozofov, ki so prišli v zgodovinski kanon »grdega«, potem pa tudi po osebnih merilih. Kdo drug bi verjetno izbral druge.
Knjiga je berljiva, videti je, da je avtorica prebrala precej literature, navaja tudi podatke in podrobnosti, ki jih povprečen ljubitelj filozofije ne pozna. S tega vidika je knjiga zanimiva. Kljub vsemu pa se bralec težko znebi vtisa, da gre za filozofsko knjigo bolj učbeniškega tipa. V Uvodu, v katerem avtorica utemeljuje namen pisanja na »problemski metodi« in »argumentiranem dokazovanju«, so merila vrednotenja »grdih filozofov« samo nakazana: povezana so s človekovimi pravicami (zelo ohlapen, v temelju problematičen pojem) in z zlatim pravilom: ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da on stori tebi. Iz konteksta razberemo, da je grdo tisto, kar je temu nasprotno: nestrpnost, nespoštovanje drugačnosti, mišljenje na osnovi predsodkov. Dalje avtorica meni, da »grde filozofe« beremo predvsem zato, da bi vsaj malo opravičili svoja zla dejanja. Izkušenih in zrelih bralcev naj tako branje ne bi ogrozilo, mladi, neizoblikovani bralci pa bi bili lahko v nevarnosti, ker še nimajo razvitega kritičnega presojanja. Namen drugega poglavja Vpogled v zgodovino filozofije ni povsem jasen, saj nima konkretne povezave z osnovno tematiko, razen da avtorica v njem skuša predstaviti različne poglede na filozofijo kot tako.
Z vprašanjem nemoralnosti se ukvarja tretje poglavje. Poleg Aristotelovega pogleda na sužnje in prijateljstvo obravnava še Leibnitzevo razvrednotenje Descartesa, Rousseaujevo dvoličnost in Schopenhauerjeve ukane. Avtorico posebno zanima, ali je Nietzsche nemoralen filozof. Čeprav v svojih delih govori o nihilizmu in imoralizmu, se zdi, da to za razumevanje njegove misli ni relavantno vprašanje. Ali bo dejstvo, da je Nietzsche nemoralen filozof, kaj spremenilo svetovnozgodovinski pomen in vrednost njegove misli? Nietzsche je gotovo pomemben filozof, saj je v svojem času uvidel stvari, ki jih ni nihče drug. Kaj je pri njem nemoralnega? To, da je morda imel incestuozen odnos s svojo sestro ali da je bil morda biseksualec ali da je bil povsem pod vplivom matere? Četudi vse to drži, njegova misel ostaja vedno aktualna, vendar se ji je treba bližati previdno, sicer jo lahko človek povsem napačno razume. Ob tem je treba reči, da se je za razumevanje Nietzscheja premalo opirati samo na Safranskega in Urbančiča. Ne nazadnje avtorica sama relativizira izvajanja Safranskega, ki preveč temeljijo na raziskovanju njegove zasebnosti.
Da politično spornih filozofov ni manjkalo, ugotavlja avtorica v četrtem poglavju. Mednje uvršča Machiavellija, Heideggerja, Sartra in Camusa. Ob koncu razmišlja še o nasilju, kot ga pojmuje Hannah Arendt. V poglavju o antisemitizmu opisuje odnos »grdih filozofov« do Judov in omenja Fichteja, Nietzscheja, Weinigerja in Heideggerja. Najbolj premišljeno podpoglavje se zdi razmislek o banalnosti zla Hannah Arendt, v katerem obravnava paradoksalnost in kompleksnost pojava zla na primeru holokavsta.
Najobsežnejše poglavje v knjigi je Marija Švajncer posvetila podcenjevanju žensk. Navaja veliko filozofov, ki so ženske tako ali drugače podcenjevali, od Demokrita pa vse do Althusserja. Avtorica slednjemu namenja znatno več prostora kot drugim, morda tudi zato, ker je iz njega doktorirala. Verjetno marsikaj od povedanega drži, kljub temu pa se zdi, da njene ugotovitve večkrat temeljijo na zasebnih podrobnostih iz življenja filozofov in filozofinj kot na poglobljeni analizi njihovih del. Včasih se avtorica ustavi pri njihovih ljubezenskih zvezah (Abelard in Heloiza, Nietzsche in Salomé, Heidegger in Arendt). Vsekakor drži, da ženske skozi vso zgodovino niso dobile svojega mesta v umetnosti in filozofiji, a prav tako je res, da obstaja skrito in še kako bogato izročilo žensk, ki so s svojim neizbrisnim pečatom za vselej obogatile duhovno in miselno premoženje človeštva. To se lepo vidi v krščanskem mističnem izročilu vse od sv. Makrine do ene najpronicljivejših filozofinj 20. stoletja Edith Stein. A o tem se – vsaj pri nas – ne govori in ne piše.
Marija Švajncer knjigo Grdi filozofi zaključuje z razmislekom o ekoloških vprašanjih, pravicah živali in v sklepnem poglavju o »humanih in drugih načrtih«. V njej se ukvarja z »grdimi filozofi«, ki so ljudje tako kot vsi drugi. Če vemo za njihove senčne plati, lahko te odkrijemo tudi v nas samih. Po drugi strani pa je ključno vprašanje: ali filozofija lahko ponudi rešitev iz mraka in zla, ki so mu podvrženi tudi filozofi in ki ga ne moremo zanikati? Ali je v filozofiji nekaj, kar nas lahko bistveno preobrazi in (od)reši zla? Tega vprašanja knjiga o »grdih filozofih« ne načenja, temveč se zaustavi pri temnih plateh filozofov. In teh res ne manjka. A človek kot tak je v svoji globini vendarle poroštvo luči in lepote, o obstoju katerih »filozofi« posredno pričujejo prav prek svojih senc in slabosti.
