V začetku julija se bomo zavedni Slovenci in ljubitelji gora spomnili obletnice rojstva Jakoba Aljaža, slovenskega katoliškega duhovnika in skladatelja, ki je bržkone najbolj zaslužen mož, da so v kritičnem obdobju avstro-ogrske monarhije naše gore ostale - slovenske.
Nemško meščanstvo v Ljubljani, Kranju in po drugih mestih je imelo v zadnjih desetletjih habsburškega cesarstva veliko več ekonomske moči kot Slovenci, toda naši predniki so imeli več srčne moči in zagnanosti. Eden najbolj srčnih mož, ki je s svojimi dejanji za venomer utrdil slovenskost naših gora in Triglav kot sveto goro Slovencev, je bil prav dovški župnik Jakob Aljaž.
Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Mejniki identitete
Za slovenke gore je v najbolj občutljivem obdobju druge polovice 19. stoletja morda največ storil Jakob Aljaž, duhovnik, glasbenik, planinec in narodni buditelj. Bil je župnik v Dobju in je prek Mojstrane zrl na Triglav, kamor je hrepenelo njegovo srce. Tedaj so že izoblikovani evropski narodi začeli neizprosno tekmovanje za svojo uveljavitev tudi v gorah, pogosto na račun drugih. Slovenci smo bili v nezavidljivem položaju, saj nismo imeli svoje vladajoče elite, kakor Avstrijci in Nemci, in skoraj nič premožnih gospodarstvenikov in tovarnarjev slovenskega rodu. Večina slovenskega prebivalstva je bilo kmetov, povečini razdrobljenih z razmeroma majhno ekonomsko močjo. Imeli pa smo srečo, da je bilo med mladimi intelektualci, ki so povečini študirali na Dunaju in se narodnostno plemenitili tudi v stiku z drugimi slovanskimi študenti, veliko izredno narodno zavednih. Eden takih, ki so svoje slovenske besede dopolnili z odločnimi dejanji in postali pravi mejniki narodove identite, je bil Jakob Aljaž. Odkupil je vrh Triglava in nanj postavil stolp in tako za vedno urdil slovenski značaj Julijskih Alp.
