Vzpon participatornih umetniških praks
Občinstvo vedno sodeluje, kupi karto, pride v gledališče, se smeje, ploska; akcije na odru, ki so jim priča, nanj vplivajo tako emotivno kot tudi kognitivno in fizično v knjigi Audience Participation in Theatre/Sodelovanje občinstva v gledališču piše Gareth White in dodaja, da ob tem v večini primerov velja, da imajo ustvarjalci monopol nad akcijo, gledalci pa si pridržujejo pravico, da so iz te akcije izvzeti, predstavo gledajo, poslušajo, spremljajo. Gareth White pri tem poda definicijo, da so participatorne prakse tiste prakse, ki temeljijo na sodelovanju gledalca v akciji predstave.
Še nedavno sprejete z zadržki, so danes te prakse v vzponu, v modi. Sočasno se vse več umetnikov posveča raziskovanju socialnih in političnih tem – lahko bi rekli, da je v vzponu tudi politično gledališče; veliko razprav o političnih vidikih gledaliških predstav in performativnih vidikih političnega življenja pa lahko zasledimo tudi na področju teorije. In ne nazadnje, razvoj občinstev – v kontekstu katerega se pogosto pojavljajo tudi participatorne umetniške prakse – je na primer tudi ena od prednostnih nalog Ustvarjalne Evrope, nadnacionalnega programa za kulturo.
Kako sodelovanje gledalca v akciji predstave – občinstvo kot enakovreden partner – vpliva na metodologijo ustvarjanja predstave? Katere konvencije, vpisane v format klasične gledališke predstave, preizprašuje. Kaj so pasti in priložnosti participatornih umetniških praks in ne nazadnje, kakšni družbeni in umetniških fenomeni, se zrcalijo v izjavi, da je 21. stoletje – stoletje občinstva.
Naš gost bo dramaturg in teoretik Roberto Fratini Serafide, ki kot dramaturg sodeluje z Rogerjem Bernatom, enim vidnejših režiserjev na področju participativnega gledališča.
