Portret Alexandra von Humboldta, deda teorije evolucije in sodobne ekološke misli
V zavesti splošne javnosti je spomin na vodilnega nemškega naravoslovca 19. stoletja, geologa, botanika, geografa in raziskovalca Alexandra von Humboldta, precej obledel. Dobro, po njem se imenuje lepo število živalskih in rastlinskih vrst, več južnoameriških rek, gora in naravnih parkov, tudi nekaj mineralov, a njegova slava se danes bržčas ne more meriti z Darwinovo, Pasteurjevo ali Voltovo, čeprav je bil njegov lasten čas trdno prepričan, da je prav Humboldt genij par excellence. Po splošni sodbi je pač veljal za drugega najbolj znamenitega moža svoje dobe, takoj za Napoleonom. In septembra leta 1869 so stoletnico njegovega rojstva množično obeleževali po vsem svetu, od San Francisca in Berlina do Moskve in Aleksandrije v Egiptu. S čim je torej navdušil svojo dobo in zakaj bi bilo prav, da spomin nanj ponovno oživi naša? – Andrea Wulf, britanska zgodovinarka in pisateljica, ki je pred tremi leti objavila debelo in večkrat nagrajeno Humboldtovo biografijo, pravi, da preprosto zato, ker je ta mož iznašel naravo. Ker je, drugače rečeno, njegov način gledanja na naravo v toku desetletij postal način, kako vsi gledamo na naravo. Toda – kaj to pravzaprav pomeni? Kako so gledali na naravo pred Humboldtom in kako Humboldtova znanstvena misel še zdaj določa naš pogled nanjo? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor nanj iščemo v pogovoru z literarno in gledališko kritičarko, pisateljico ter aktivistko za pravice živali Anjo Radaljac, ki je za založbo UMco pred časom prevedla knjigo Andree Wulf Iznajdba narave : Pustolovščine Alexandra von Humboldta, izgubljenega junaka znanosti.
