Sinoči se je z nastopom skupine Čompe na ploščadi pred ljubljansko Dramo končal peti Drama festival. Pred tem je bila v Mali drami premiera – monodrama Polone Vetrih z naslovom Ne pozabite na rože. Spremljala jo je čelistka Lara Bešić, predstavo je režirala Ivana Djilas ob dramaturgiji Ane Duša. Avtor glasbe je Boštjan Gombač, lektorica Tatjana Stanič. Na premieri in krstni izvedbi je bila tudi Tadeja Krečič.
Scenografinja Sara Slivnik je za igralsko izpoved Polone Vetrih oblikovala trikotni prostor, ki ga v ozadju zamejujeta črna stena z odprtimi vrati, skozi katere vdira na prizorišče kup šopkov rož, ter transparentnim črnim ogrodjem. Skozenj Vetrihova na prizorišče pride in odide, da pove svojo življenjsko zgodbo dramske igralke, ki se vmešča k vsem bolj ali manj tragičnim usodam igralcev, tudi tistih, ki jih imamo danes za ikone. Rože iz naslova (tudi igralka je oblečena v rožasto obleko kostumografinje Jelene Proković) so tisti simbolni element, ki pomenijo za igralko potrditev, občudovanje, pohvalo, pozornost, občutek slave in smisla ustvarjanja. So nekaj konkretno otipljivega, ko zastor pade in predstave ni več in govorijo o tem, da je bila. Polona Vetrih, sicer upokojenka, a še vedno v dobri kondiciji, pripoveduje z veliko mero samoironije, pa mogoče le s senco grenkobe, o temeljni tragiki igralskega poklica, ki je čudovit na mnogo načinov, hkrati pa težak. Usoden celo. Zapisan v deklico, ki recitira na »kolm kišti« in hoče k cirkusu, tako kot še prenekatera druga igralka pred njo. V spominih na velika imena slovenskega odra, s katerimi je Polona Vetrih nastopala, pa tistih, ki jih pozna prek zapisov, z veliko mero humorja prehaja v svoji predstavi od ranih let do upokojitve, s katero nima kaj početi. Igralci vendar umirajo na odru! Stoje.
Ne pozabite na rože je predstava, ki ob ironični avtobiografskosti tako v besedilu kot v interpretaciji kaže, kdo Polona Vetrih je in kako vidi samo sebe. In kar bo verjetno želel videti še marsikateri gledalec.
Krstna izvedba / Festivalska premiera / Mala Drama
Režiserka: Ivana Djilas
Dramaturginja: Ana Duša
Scenografinja: Sara Slivnik
Kostumografinja: Jelena Proković
Skladatelj: Boštjan Gombač
Lektorica: Tatjana Stanič
Igrata: Polona Vetrih
Lara Bešić na violončelu
Sinoči se je z nastopom skupine Čompe na ploščadi pred ljubljansko Dramo končal peti Drama festival. Pred tem je bila v Mali drami premiera – monodrama Polone Vetrih z naslovom Ne pozabite na rože. Spremljala jo je čelistka Lara Bešić, predstavo je režirala Ivana Djilas ob dramaturgiji Ane Duša. Avtor glasbe je Boštjan Gombač, lektorica Tatjana Stanič. Na premieri in krstni izvedbi je bila tudi Tadeja Krečič.
Scenografinja Sara Slivnik je za igralsko izpoved Polone Vetrih oblikovala trikotni prostor, ki ga v ozadju zamejujeta črna stena z odprtimi vrati, skozi katere vdira na prizorišče kup šopkov rož, ter transparentnim črnim ogrodjem. Skozenj Vetrihova na prizorišče pride in odide, da pove svojo življenjsko zgodbo dramske igralke, ki se vmešča k vsem bolj ali manj tragičnim usodam igralcev, tudi tistih, ki jih imamo danes za ikone. Rože iz naslova (tudi igralka je oblečena v rožasto obleko kostumografinje Jelene Proković) so tisti simbolni element, ki pomenijo za igralko potrditev, občudovanje, pohvalo, pozornost, občutek slave in smisla ustvarjanja. So nekaj konkretno otipljivega, ko zastor pade in predstave ni več in govorijo o tem, da je bila. Polona Vetrih, sicer upokojenka, a še vedno v dobri kondiciji, pripoveduje z veliko mero samoironije, pa mogoče le s senco grenkobe, o temeljni tragiki igralskega poklica, ki je čudovit na mnogo načinov, hkrati pa težak. Usoden celo. Zapisan v deklico, ki recitira na »kolm kišti« in hoče k cirkusu, tako kot še prenekatera druga igralka pred njo. V spominih na velika imena slovenskega odra, s katerimi je Polona Vetrih nastopala, pa tistih, ki jih pozna prek zapisov, z veliko mero humorja prehaja v svoji predstavi od ranih let do upokojitve, s katero nima kaj početi. Igralci vendar umirajo na odru! Stoje.
Ne pozabite na rože je predstava, ki ob ironični avtobiografskosti tako v besedilu kot v interpretaciji kaže, kdo Polona Vetrih je in kako vidi samo sebe. In kar bo verjetno želel videti še marsikateri gledalec.
