Avtorica ocene: Gabriela Babnik
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Denis Škofič je z drugo pesniško zbirko Seganje nadgradil osrednje motive, ki jih je izpostavil v prvi zbirki Sprehajalec ptic. Pri tem ne gre toliko za nadrealistično podobje živali, kot so ribe, konji, psi, sove, ki v prvencu razkrivajo temačno slutnjo (in se nanašajo na baladno tradicijo pesništva), ter recimo neantropocentrični pogled na svet, temveč bolj za odnos do jezika, za medbesedilnost in za posebno izrazito Škofičevo senzitivnost. Motivi rib in ribarjenja so se v zbirki Seganje tako zgostili, da bi morali govoriti že o enciklopedičnosti, ki spominja na Pavaa Pavličića v knjigi Donava (1981, slovenski prevod 2016). Tudi pri Škofiču opisi ribjih vrst in ribiških tehnik, razkrivajo globlje bistvo. Ob na videz ležernem, voajerskem odpiranju loput pesmi, med katerimi imajo nekatere izrazito lirično zasnovo, druge pa si iščejo pripovedno gravitacijsko središče, da bi morda res lahko govorili o prozni zasnovi zbirke, so vse izrazito iskateljske.
To iskateljstvo se v mirnejših veletokih pesmi kaže na način vračanja v preteklost. Za pesnika je izjemnega pomena dialog z mentorjem, učiteljem. Tega lahko razbiramo kot realno osebo ali pa kot literarnega predhodnika. Za zbirko Seganje sta, po citatih sodeč, konstitutivna Dane Zajc in Gregor Strniša. Z njuno pomočjo kot nekakšen stezosledec popisuje fenomene iz narave in jih aplicira na človekovo vedenje. Včasih je v tej aplikaciji konkretnejši, včasih samo pusti, da simboli izzvenijo v bralčevi domišljiji. Pri tem je navdušujoče, kako Škofiču skoraj v vsaki pesmi najde ravnovesje med analitičnim pristopom, iz katerega se vidi, da narave, o kateri piše, ne poetizira in ne eksotizira, pač pa je z njo zraščen, in iskanjem globljega pomena. Narava je v njem, predihana in ponotranjena. Ni kraj, kjer bi bilo mogoče najti pomiritev, pač pa je neobvladljiva, in kljub ciklični strukturi edinstvena, na trenutke celo zlovešča.
Temeljni princip Škofičeve zbirke Seganje torej ni mimesis, ampak eksperimentalna naravnanost. To deluje na ravni zbirke kot celote in na ravni posamičnih pesmi. Na prvi pogled se zdi, da so pesmi v zbirki nametane, toda pozornejše branje razkrije, da resonirajo druga z drugo in se simboli nadgradujejo. Načeloma se pesmi delijo na tiste o ribah, pri čemer je smiselno izpostaviti motiv ribe Faronike, vzete iz ljudskega pesništva, in pesmi o nožorogem srnjaku. Ta motiva, in seveda drugi motivi, so podani v formi, ki se giblje od pesmi v prozi do čistega liričnega krika, in med seboj ustvarjajo valujočo teksturo. V uvodni pesmi se Škofič na primer navezuje na Angleškega pacienta in izvotli prostor puščave, potem pa, tudi s ponavljanjem in variacijami enega in istega verza, spravi pesmi v gibanje, da imamo občutek, kot bi jih zalila voda.
Zaradi stalnega menjavanja perspektiv imamo v zbirki nekako nezanesljivega govorca. K dodatni zagonetnosti prispeva še vložena križanka, ki jo je s pomočjo zbirke mogoče tudi rešiti; iz tega sledi, da je branje zbirke Seganje samovoljno početje in so kakršnekoli bralske izpeljave še variabilnejše kot pri drugih pesniških zbirkah.
Kljub tovrstnemu spodmikanju, ki je v funkciji raziskovanja tega, kaj je bilo pesniškega v preteklosti in kako izumiti prostor poezije v prihodnosti, ter ne nazadnje tudi prevpraševanja, kako te pesmi sploh brati, pa ima zbirka zelo trdno postavljena izhodišča. A ne gre samo za prostorsko umeščenost v Prekmurju rojenega pesnika, temveč tudi za mentalne horizonte, v katerih ustvarja variacije. V Seganju je govora o starodavnih obredih, različnih oblikah pridobivanja živali iz narave, maličenju narave, ponavljanju človeških vzorcev, ki bodo, ne glede na to, iz katere luči jih osvetlimo, ves čas ostali enaki. Dramaturgija teh pesmi je torej ne glede na časovno nelogično sosledje zelo jasna, ponekod celo kompaktna. Umeščenost človeka v naravo, ki je bodisi transformirana bodisi ne, je še vedno zasnovana na dialektični strukturi. Morda bi lahko govorili o vračanju človeškega, telesnega v ospredje, vendar na nek homogen, naraven način.
Kar je v Seganju novega v primerjavi prvo zbirko Sprehajalec ptic, je zagotovo erotika. Škofič z drugo zbirko počasi riše svoj zemljevid, v katerega se zapikujejo tudi ženske. Te med verze, za katere imamo ponekod občutek, da jih pesnik zlaga kot lego kocke, pri čemer pa ni shematičen, temveč luciden in tenkočuten prisluškovalec sebe in sveta okoli sebe, vstopajo najprej kot potencialne razdiralke, nato pa tudi kot bralke literature. Še pomembnejše od emocionalne lege pa je verjetno, da pesmi, posebej v drugem delu zbirke, vzpostavljajo dialoškost, a ne le na ravni človeka in indiferentne narave, temveč ta odnos postane intimnejši. S posebno, malodane plivkajočo ležernostjo nam je prikazano, kako se pesnik razstavi in kako potem, tudi v najbolj skrajnih legah, ohrani razsodnost. Ugankarska zagonetka se torej ob koncu zloži na vseh ravneh; od jezika do simbolov, od transcendence do vključitve drobnih, skorajda banalnih detajlov v pesmi. Iz te zagonetke pridemo ven drugačni, poučeni, malodane potešeni.
