Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Celovec : Krščanska kulturna zveza, 2017
Nužej Tolmajer, dolgoletni predsednik Narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu, je ob vsem kulturnem in organizacijskem delu, ki ga je in ga še opravlja, tudi eden najzaslužnejših za ohranjanje slovenske ljudske pesmi na Koroškem. Rojstni vasi Radiše z okolico je posvetil že več domoznanskih publikacij, Tiha zemlja pa je njegovo doslej najobsežnejše, predvsem pa najbolj celovito delo, kar zadeva pesemsko dediščino. Zbirka, kakršne ni mogoče sestaviti na mah, je sad dolgoletnega potrpežljivega odkrivanja in zbiranja v besedilih in notnih zapisih ohranjenega gradiva. Osnovne obrise izdaje je predstavil pred osmimi leti, ko je formalno dozorela odločitev zanjo, do natisa pa jih je še širil in dopolnjeval. Pri tem se je posvečal predvsem pesmim in njihovim različicam, odkritim in zapisanim od srede 19. stoletja naprej v Celovcu in štirinajstih vaseh na levem bregu Drave zahodno od Grabštanja, preostalo južno Koroško pa je upošteval predvsem primerjalno.
Čeprav je Tiha zemlja zrasla med ljudmi na tako omejenem prostoru, obsega kar 620 strani! Kljub temu je njena vsebina tako zgoščena, da bi z besedilom, natisnjenim v nekoliko večji, lažje berljivi tipografiji in z nekaj več prostora za slikovne priloge, zlahka napolnila dve zajetni knjigi. Tolikšno varčevanje s prostorom so bržkone narekovala omejena sredstva, svoje pa so dodali še uvodna pojasnila in komentarji, natisnjeni tudi v nemškem prevodu.
Zbirke ima dva dela – Radiše in okolica ter Nekoč in danes – sestavljajo pa jo pesmi iz večinoma rokopisnih pesmaric iz različnih obdobij ter neobjavljene pesmi iz arhivov, na katere so Tolmajerja opozorili tudi drugi raziskovalci, o čemer je spregovoril v uvodni besedi. Na primer, da ga je Lajko Milosavljevič, režiser in tudi sam pevec, napotil na zapuščino Jurija Drobivnika, ki je skladatelju in zborovodji Oskarju Devu zapel 90 pesmi, ta pa je njihovo besedilo in melodijo zapisal v dva zvezka. Še veliko dragocenega gradiva je avtor knjige v arhivih znanstvenih ustanov odkril ali natančneje preučil tudi sam. Med drugim Pesmarico cerkveno Matije Majarja Ziljskega, ki jo je našel v zapuščini Pavleta Zablatnika, rokopisne zvezke izobraženih zbiralcev ljudskih pesmi Jakoba Wanga in Janeza Scheinigga, pa malo znane zapise preproste cerkvene pevke Marije Ogris, rokopisno zbirko cerkvenih pesmi v zapuščini Franceta Cigana itn.
Sočasne Tolmajerjeve terenske raziskave so bile uspešnejše, kot je pričakoval, ko je predvsem starejše pevke in pevce iz Radiš in okolice začel spraševati, katerih starih ljudskih pesmi se še spominjajo. Takole piše: »Srečal sem lepo število ljudi,« je zapisal, »ki so znali besedila pesmi na pamet in so jih bili pripravljeni tudi zapeti. /…/ Navdušen sem bil, s kakšnim veseljem in optimizmom prepevajo …«
Pri zapisovanju, urejanju in zbiranju podatkov o posameznih virih ter tudi o posebej predstavljenih ali le omenjenih ljudskih pevkah in pevcih sta Tolmajerju največ pomagali Milka Olip in Uši Serainig, notni del je urejal Egi Gašperšič, za pravilnost zapisov pa je skrbel notograf in oblikovalec Tadej Lenarčič. Nekateri sodelavci in drugi spremljevalci Tolmajerjevega dela so še sami prispevali nekaj misli o pomembnosti v Tihi zemlji trajno shranjenega pesemskega izročila. Gašperšič na primer, da naj knjiga odstre manj znano »glasbeno izročilo radiškega okolja, naj pa bo tudi spodbuda sedanjemu rodu, da pridno seje seme svojega veka prihodnjim rodovom. Zraven naj bo spomin na tiste posameznike, ki so to nekdaj že počeli!«
Knjigi so priložene tri zgoščenke. Nanje sta Nužej Tolmajer in Milka Olip za zvočno spremljavo uvrstila izbor pesmi, kot so jih zapeli pevke in pevci z Radiš in iz okoliških vasi, ter nekaj prirejenih Drobivnikovih pesmi in kolednic. Dovolj, da si bralec ob njih lažje ustvari predstavo o glasbeni razsežnosti in raznovrstnosti natisnjenega gradiva.
