avtor ocene: Andrej Lutman
Velenje : Zavod za umetnost in kulturo Murakon, 2017
Za iztočnici k zapisu o pesniški zbirki Vida Sagadina Žigona Metamorfoze sta pomenljiva in povedna konca dveh pesmi. Prva ima naslov Jaz in se konča s kiticama: »Z eno samo / besedo na čelu. // Ko jo boš izgovoril / bodo sence utonile / za rob noči / in ti ne boš več Jaz / ki se poslavlja od njih.« Druga pa ima naslov Pesnik in se konča z vrsticami: »In biti heteronim gumba / ki je odpadel z gat pozabe / na prešitem ustju dneva / in vnebovzet okamenel / nekje med spogledovanji / z metafizično šivanko / ki ga prišije v Bit in Nič / dokler mu ne uide v hlače / urin poezije in od / olajšanja kar umre.«
V navedkih so tri pomenljive besede, ki so zapisane z veliko začetnico: Jaz, Bit in Nič. Ta trojka ključno oblikuje pojmovni svet v pesmih Vida Sagadina Žigona. Vsa tri pomenska polja pa seveda prežema pojav, ki je naslovil zbirko: metamorfoza oziroma preobrazba. Glede na to, da so izpostavljene besede predvsem iz nabora filozofskega besedišča, se poraja sklep, da je pesnjenje Vida Sagadina Žigona zavezano najosnovnejšim gradnikom, o katerih se le redko sprašuje, saj spraševanje o njih lahko ogrozi razumsko ravnovesje. A pesnik, ki v zbirki kar premnogokrat zapiše besedo Jaz z veliko začetnico in jo s tem postavlja v groteskni položaj, ta pesnik je neusmiljen pri izpostavljanju eksistenčnih podstati tako pesnjenja kot tudi bivanja. In tu je tudi vez s preteklostjo, ki je na eno strani poudarjena s tem, da je pesnik knjigo posvetil pokojnemu očetu, na drugi strani pa je vez s preteklostjo izpostavljena kot primaren lirski subjektivizem, ki ga je mogoče primerjati s pesnjenjem Srečka Kosovela.
Vid Sagadin Žigon svoje izpovedi gradi na spletu štirih področij, ki so Jaz, Bit, Nič in preobrazba. Svojo svojino in lastnino lastne govorice izpostavlja tako silovito in naravnost, da je bralstvo prestreljeno s pesnikovimi stanji. Za primer tega zadnja kitica pesmi z naslovom Hitreje:
»In zdaj hitreje kot raste / tema za obzorjem temnim. / Hitreje od besed molčim. Hitreje kot padam / bliskoviteje letim.«
K še večji učinkovitosti te neposrednosti pripomore tudi to, da pesnik dosledno uporablja le velike začetnice in pike brez vmesnih ločil, in tako skladenjski lomi, določeni z vrsticami v pesmih, še ostreje udarijo.
Filozof, komparativist, lektor, prevajalec, esejist in seveda pesnik Vid Sagadin Žigon v svoji tretji pesniški zbirki nadgrajuje izpovedi, ki jih je izpostavil v prvih dveh zbirkah z naslovoma Drevored in Špilunga. Te pesmi so še ostrejše, njihove pesniške podobe in prispodobe še bolj okleščene, še bolj poglobljeno izrekajo osnovne resnice o človekovem položaju v ne prav prijateljskem svetu. Tako tudi pisec spremnega besedila Borut Petrovič Vernikov ugotavlja, da pesniku: »… ne preostane nič drugega, kot da se temu upre in ustvari nov svet, kjer dobi Beseda lastnost demiurga, kreatorja novega sveta in prav to je za pesnika edina pot iz profanega v sakralni svet, iz tesnobe imanence v svobodo transcendence.«
Skratka, pesnik Vid Sagadin Žigon je pesmi v knjigi Metamorfoze naravnal tako, da izpostavljajo tri vrednote, pisane z veliko začetnico: Resnico, Lepoto in Dobroto.
