Orgle imajo po vsej verjetnosti svoj začetek že v pastirski piščali. Ker lahko vsaka taka piščal proizvede le en ton, so jih kmalu zvezali po več skupaj in jih uredili po velikosti. Tako je nastala določena lestvica, na katero je bilo mogoče igrati napeve – zvezane piščali pa so poimenovali »siringa«. Če jih dobro pogledamo, so prav neverjetno podobne pročelju cerkvenih orgel: krajše piščali se družijo z vse daljšimi, kot pri orgelski omari.
Piščalim so pozneje dodali zračni meh in toliko zaklopk, kolikor je bilo piščali, da so lahko izbirali želene tone. Iz tega preprostega glasbila naj bi se razvile tako imenovane vodne orgle ali hidraulos. Njihovo iznajdbo nekateri pripisujejo slavnemu grškemu fiziku Arhimedu. Pri prvotnih orglah voda ni nadomeščala zraka in tudi ni poganjala zračnega mehovja, ampak je le uravnavala zračni tlak, vse dokler v ta namen niso iznašli preprostega kovaškega meha. Tudi sicer se je kmalu izkazalo, da so mehovi dosti bolj uporabni kot voda, saj je ta pozimi zmrzovala in prinašala kup nevšečnosti. Ime hidraulos pa se je vendarle obdržalo vse do visokega srednjega veka.
Cirkuško glasbilo
Orgle so kljub takšnim ali drugačnim tehničnim pomanjkljivostim kmalu postale priljubljeno in vsestransko cenjeno glasbilo. Tako je znano, da so že v stari Grčiji prirejali tekmovanja v orgelskem igranju, v rimski državi pa so kovali medalje s podobo orgel in izdelovali oljenke v njihovi obliki. Domovale so predvsem v hišah patricijev, bile pa so tudi cirkuško glasbilo. Kljub temu je njihov sloves kaj kmalu popolnoma potihnil. To se je zgodilo po smrti cesarja Teodozija, ko sta si leta 395 njegova sinova razdelila Rimsko cesarstvo. Stoletje pozneje je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo, z njim pa se je izgubila tudi vsaka sled za orglami. Na vzhodu so se orgle obdržale in so predstavljale poseben simbol cesarjevega veličastva.
Cesarski in cerkveni inštrument
V osmem stoletju so orgle z vzhoda znova prišle na zahod po zaslugi cesarja Konstantina V., ki je poslal to glasbilo v dar Pipinu Malemu. Ker so bile orgle cesarjev privilegij, ga je s tem priznal za enakovrednega. Kljub svoji imenitnosti in obnovljeni slavi pa so bile orgle za časa Karolingov še vedno le dvorno glasbilo. V cerkev so si pot utirale počasi in so postale del bogoslužja približno na prelomu tisočletja. Okoli leta 1300 pa naj bi bile kot liturgično glasbilo že uveljavljene po vsej Evropi.
GIasbilo se je razvijalo dalje in orgle so svoj vrhunec nedvomno dosegle v času baroka. Hkrati so se začele poudarjati razlike med orglami ene ali druge dežele. Tako je nastalo troje še danes najbolj značilnih orgel – nemške, francoske in italijanske, med katerimi seveda ločimo še več »podzvrsti«. Med drugim poznamo severnonemške, nizozemske, češke in španske orgle.
»Najboljše orgle na Kranjskem«
Nedavno obnovljene orgle v uršulinski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani je leta 1891 izdelal ljubljanski orglar Franc Goršič. Imajo 30 pojočih registrov (33 registrskih potegov), tri manuale in pedal. Bogato ornamentirano orgelsko omaro z reliefno podobo sv. Cecilije je izdelal Janez Vurnik ml. iz Radovljice. Dispozicija in tehnična zasnova (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja. Orgle v uršulinski cerkvi so edine Goršičeve trimanualne orgle in največje ohranjene orgle iz njegovega opusa. Veljajo za Goršičevo najboljše delo in za ene najpomembnejših zgodovinskih orgel v Sloveniji. Slovenski skladatelj p. Hugolin Sattner je ob posvetitvi orgel celo zapisal, da so to najboljše orgle na Kranjskem.
Franc Goršič je orgle v Uršulinski cerkvi štel za svoje najboljše delo in je menil, da imajo »najlepši glas« med njegovimi orglami. P. Hugolin Sattner je v recenziji zapisal: »Mogočen je vtis polnih orgel, vedno dostojen, cerkvi primeren, nikdar trivijalen [...]«. Skladatelj in organist Stanko Premrl je leta 1919 uvrstil Goršiča med najboljše domače orglarske mojstre vseh časov, ga pohvalil kot prvovrstnega intonaterja in navedel mnenje Franca Kimovca:
»Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih [...] še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.«
Orgle le za ozek krog ljubiteljev?
V Franciji so orgelsko glasbo imenovali tudi »théâtre pauvre« ali teater revnih, saj so lahko ljudje pri nedeljski maši prisluhnili glasbi, ki je bila sicer namenjena bolj premožnemu sloju. Tako so bile še pred 150 leti orgle nekakšen »zvočnik v javnost«, saj je orgelsko glasbo slišal ves kulturni krog v nekem mestu. Če so v preteklosti orgle zavzemale opazen del v obči kulturi, pa se je njihova nekdanja funkcija v dvajsetem stoletju izgubila. Temu naj bi botrovali sodobni nosilci zvoka in internet, spremenil pa se je tudi način religioznega življenja. Kljub temu pa se ljudje še vedno navdušujejo nad deli J. S. Bacha in drugih velikih orgelskih mojstrov.
»Pri najmlajših največkrat slišim, da so jim všeč, ker so tako zelo glasen inštrument, ker tako zarohni in tako zaropota. Pri mlajših prevladuje želja, da lahko upravljajo s temi ogromnimi zvoki,« še pove Dalibor Miklavčič.
