Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
87 prispevkov
Tudi tokrat bo v ospredju glasba Antonina Dvořaka; letos bo namreč minilo 120 let od skladateljeve smrti. Njegove Pesmi iz rokopisa Dvůr Králové (mesta na vzhodu Češke, ki leži ob reki Labi) izvirajo iz leta 1872. Ko se je skladatelj odločil za uglasbitev, se je s tem pridružil vrsti umetnikov, ki so jih te pesmi navdihnile že prej. Tako kot njegovi predhodniki pa je tudi on z njimi želel izraziti svoja domoljubna čustva, saj je ta rokopis za Čehe veliko narodno bogastvo in ponos. Pri skladanju je uporabil različne kompozicijske pristope, pri vseh pa se je močno oddaljil od značilnosti nemških romantikov in si prizadeval ustvariti prepoznaven kompozicijski izraz.
Tokratno oddajo namenjamo sodobni glasbi z orglami, inštrumentom z veliko zvočnih in izraznih možnosti. Pritegnile so skladatelja Alda Kumarja in Uroša Rojka, ki letos praznujeta življenjski jubilej – 70. rojstni dan, navdihnile pa so tudi avstrijskega sodobnega skladatelja in organista Petra Planyavskega, ki je na poezijo Srečka Kosovela ustvaril cikel z naslovom Harfa drobnega dežja. Od rojstva tega, tudi danes zelo aktualnega slovenskega pesnika letos mineva 120 let.
1. maja bo minilo 120 let od skladateljeve smrti. »Imeti čudovito idejo ni nič posebnega,« se glasijo njegove misli, »zamisel pride sama od sebe, nobenih zaslug nimam za to. A vzeti dobro idejo in iz nje narediti nekaj velikega, to je najtežje; to je tisto, čemur se reče resnična umetnost.« Ponižnost in hkrati samozavest se širita iz teh misli, bi lahko dodali; obe sta ga spremljali vse življenje. Ni mu bilo do razvijanja novega sloga, kot tudi ne do utiranja novih poti. A vendar so njegove glasbene umetnine edinstvene in pritegnejo vedno znova. Tudi samospevi.
Skladatelj se je s svojo glasbo vse svoje življenje zahvaljeval Bogu, kljub težavam, ki so ga vseskozi pestile. Kantato Jaz sem dobri pastir je ustvaril leta 1725, v Leipzigu; letos torej mineva okroglih 300 let od njenega nastanka, kantato Hvalite Boga v njegovih kraljestvih pa leta 1730, prav tako v Leipzigu. Obe slavita božjo dobroto in usmiljenje ter globoko predanost Bogu, sklepni koral druge pa vodi do fugirane aleluje, ki je vedno izraz velikonočnega veselja.
Pascha nostrum je velikonočna hvalnica, ki se poje ali moli v velikonočnem času, vse do binkošti. Besedilo je sestavljeno iz različnih verzov Svetega Pisma. V anglikanski cerkvi se jo izvaja pri jutranjih molitvah, pri bogoslužju pa jo lahko srečamo v vseh dneh velikonočnega časa. Prisotna pa je seveda tudi v uglasbeni obliki – v gregorijanskem koralu in glasbi različnih glasbenih ustvarjalcev.
Dela pesnika, od čigar rojstva letos mineva 120 let, v glavnem delimo v dve skupini: v prvo so uvrščene pesmi, ki jih zaznamuje čustveno impresivna lirika in se opira na tradicijo moderne, v drugo spadajo pesmi, katerih vsebina je povezana z bojem za socialne, kulturne in duhovne vrednote, z obsodbo sodobnega načina življenja in s krikom po novem človeku. Navdihnila so studi skladatelje Bredo Šček, Marjana Kozino, Alojza Ajdiča in Rada Simonitija.
Nedavno je minilo 120 let od rojstva Srečka Kosovela, pesnika, čigar pesmi bodo vedno aktualne. Velja za enega največjih srednjeevropskih modernističnih pesnikov, označujejo ga za impresionističnega pesnika domačega Krasa, za političnega pesnika, ki se je upiral prisilni italijanizaciji slovenskih ozemelj, priključenih Italiji, za ekspresionista, dadaista, satirika, avantgardista, konstruktivista in še bi lahko naštevali. Vsekakor danes velja za slovensko pesniško ikono, njegove pesmi pa so pritegnile tudi mnoge skladatelje.
Številni ga primerjajo z Wagnerjem, Mahlerjem, Franckom, Brahmsom in drugimi ... A vendar je njegova glasba drugačna in posebna: pri njej se namreč izgublja tradicionalni razloček med duhovno in posvetno glasbo, teme iz njegovih nabožnih skladb se pojavljajo v simfonijah, v katere je vpletel tudi korale; po njegovi zaslugi sta tako »pridobili« obe zvrsti glasbe, obe je hkrati obogatil s poznoromantičnimi prvinami. Globoko veren je vse življenje ostal sam, za svojo brezčasno glasbo pa je večkrat izbral velikonočno razpoloženje. Letos mineva 200 let od njegovega rojstva.
V okviru Srebrnega abonmaja je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nedavno, 3. marca letos, nastopil nemški organist Martin Sturm. Predstavil se je z zanimivim in pestrim programom znanih in manj znanih orgelskih skladateljev, pa tudi s svojimi improvizacijami, ter navdušil s poustvarjalno močjo.
Pesnik je znal nagovoriti, pa naj je pel o ljubezni ali naravi, o življenju ali smrti, o tesnobi ali radoživosti. Ali kot je zapisal kritik in profesor umetnostne zgodovine Milček Komelj: "Minatti je eden najčistejših slovenskih lirikov, pesnik občutij srca in tišine. … Vse v njegovi poeziji je skrajno nežno, tankočutno in pristno." Ne preseneča zato, da so njegove pesmi v pogost navdih skladateljem; tí so na njegova besedila ustvarili precej samospevov.
To je naslov slovenske ponarodele cerkvene velikonočne pesmi, katere avtor je Stanko Premrl. To pa je hkrati tudi vzklik oz. pozdrav, s katerimi se za veliko noč pozdravljajo mnogi verujoči kristjani po vsem svetu, tako vzhodnih kot zahodnih cerkva. Vzklik je navdahnil mnogo glasbenih ustvarjalcev različnih glasbenih obdobij in slogov.
