Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
66 prispevkov
Od rojstva Edwarda Griega prav te dni mineva 180 let. Rodil se je 15. junija leta 1843 v Bergnu na Norveškem, skozi leta je postal poznan po vzdevku Chopin severa. Ne zato, ker bi tega francoskega sodobnika kakor koli posnemal, ampak zato, ker je dosegel norveški ekvivalent nežne melodične linije in rahločutne harmonizacije, značilne za Chopinovo glasbo. »Grieg ne nosi obleke nikogar drugega in si od nikogar ne izposoja govorice,« je zapisal ameriški glasbeni kritik, pianist in organist Lawrence Gilman. Velja za največjega norveškega nacionalnega skladatelja, ki je v melodiki, harmoniji in ritmu zajemal iz bogastva ljudske glasbe, a se je opiral tudi na sodobni glasbeni jezik in iz te sinteze ustvaril izvirno glasbeno govorico. Izrazil jo je tudi v svojih samospevih. »V najboljših med njimi,« je zapisal Richard Aldrich, »so samorasla melodika, žalost in nežnost, harmonična izbrušenost, ki so povsem samosvoje.«
Maj je mesec ljubezni, na njegov zadnji dan se zato tokrat pomudimo ob šopku slovenskih samospevov na temo ljubezni. Izvedla jih jih bosta tenorist Edvard Strah in pianist Klemen Golner.
Tak je naslov protestantskega korala, ki je skozi stoletja navdihnil mnoge skladatelje, med njimi Johanna Sebastijana Bacha, Jana Pietrszoona Sweelincka, Maxa Regerja, pa tudi našega Primoža Trubarja, da ga je poslovenil. Z vsebino se nanaša na parafrazo veroizpovedi in na sv. Trojico, ki je v ospredju prve nedelje po binkoštih.
»Duh veje, kjer hoče in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja..., » je o Svetem duhu zapisano v bibliji. Tudi za orgle, instrument z neštetimi zvočnimi možnostmi, se včasih zdi tako. Lahko zahrume kot vihar, lahko se oglasijo milo in blago, kot na lep sončni dan zapihlja pomladanska sapica. Vabljeni k poslušanju orgelske glasbe, ki so jo skladatelji ustvarili na binkoštne teme.
Vilko Ukmar je glasbeni ustvarjalec s precej obsežnim opusom, bil pa je tudi cenjeni univerzitetni profesor, muzikolog, glasbeni kritik, esejist in pisec strokovnih člankov. V življenju je posegal na najrazličnejša področja, izkazal se je kot velik poznavalec estetsko-filozofskih vprašanj in prodoren pisec o umetnosti, še posebej o glasbeni misli, estetiki in slogu.
Srečko Koporc spada med tiste slovenske ustvarjalce, ki so bili dolgo časa odrinjeni na rob glasbenega dogajanja. A ne čisto pozabljeni; Koporčeva glasba ni nikoli povsem utihnila, nekatere njegove skladbe so doživele izvedbe doma in v tujini.
Ob skorajšnji 100. obletnici rojstva skladatelja Gyorgya Ligetija (rodil se je 28. maja leta 1923) bo tokrat v ospredju glasba, ki jo je ta madžarski skladatelj namenil za glas in klavir. Predstavlja nekakšno biografijo skladatelja in sega od njegovih zgodnjih priredb ljudskih pesmi do uglasbitev klasičnega pesnika Janosa Aranya in Friedricha Hölderina; med njimi pa pesmi na poezijo Sándorja Weöresa - preprosto oblikovane, a z razgibano klavirsko spremljavo.
Binkošti so tretji največji praznik cerkvenega leta, glasba na ta dan pa je raznovrstna, saj praznik v sebi združuje različna razpoloženja. Prevladuje veselo, hkrati skrivnostno vzdušje. Po izročilu evangelista Luka naj bi se namreč na ta dan Sveti Duh z ognjem in viharjem spustil nad zbrane apostole in jim podelil dar govorjenja v različnih jezikih; z univerzalnim glasbenim jezikom zato lahko nagovarjajo tudi binkoštne kompozicije.
Uroš Krek je vsestranski slovenski glasbeni ustvarjalec, ki ga prištevamo v tako imenovano prvo povojno generacijo skladateljev. »Izklesan kompozicijski stavek« označuje njegove umetnine, klesal in pilil pa ga je v času, ki je bil poseben. Mladost se mu je razcvetela ob koncu druge svetovne vojne, poleg miru je ta čas prinesel tudi novosti, ki so jih ljudje z ustvarjalnim duhom v sebi občutili vsak po svoje.
"Vedno sem poslušal tuje avtorje z bojaznijo, da bi podlegel tujemu vplivu. Zato sem samemu sebi dopovedoval, tako ne smeš pisati; če hočeš kaj povedati, povej po svoje. Razumljivo je, da sem se strastno izogibal vsaki imitaciji in če sem morda ugotovil, da ta ali ona skladba spominja na kakšnega znanega avtorja, sem jo pri priči zavrgel," je Ubald Vrabec leta 1959 povedal za revijo Naši zbori. V njegovem skladateljskem opusu prevladujejo zborovska dela, čeprav v njem najdemo tudi skladbe za orkester, različne komorne zasedbe ali solistične instrumente.
Realist novoromantičnega tipa, z nekaterimi prvinami novejših kompozicijskih tehnik in izrazito programsko glasbo, ki iz realizma ponekod že prehaja v naturalizem. Tako so Marjana Kozino kot skladatelja opisali glasbeni strokovnjaki. Ta opredelitev drži, gotovo pa tudi tista, povsem drugačna, ki se nanaša na vsebino njegove glasbe oz. na njeno bistvo, to je, da je njegova glasba največkrat zapela o prelepi rojstni pokrajini. Muzikolog in dirigent Ciril Cvetko je o skladatelju celo zapisal, da je bil "kot rapsod, ki opisuje svojo zemljo in ljudi na njej in ki se je najpristneje izživljal v svobodni neoklepajoči obliki".
Stanko Premrl je glasbeni ustvarjalec, ki je uglasbil tudi Prešernovo Zdravljico, pesem, ki je pozneje postala slovenska državna himna. Tako kot Prešeren se je tudi on, čeprav v veliko manjšem obsegu, ukvarjal s pesništvom. France Prešeren je že zdavnaj priznan kot naš največji pesnik, Stanko Premrl pa je s svojo glasbo, življenjem in delom še vedno precej v ozadju.
Program Ars vseskozi posveča veliko pozornosti slovenski glasbeni ustvarjalnosti, posebno seveda v letošnjem letu, ko praznujemo 60 let obstoja. V tednu, ki se je prevesil v drugo polovico, vam zato vsak dan v spoznavanje in poslušanje ponujamo glasbo drugega slovenskega skladatelja; tokrat je na vrsti Anton Foerster. Po rodu je bil Čeh, a je pomembno vplival na razvoj slovenske glasbe. Velik del svojega življenja je preživel v Ljubljani, kjer je s srcem in dušo deloval na različnih glasbenih področjih, najbolj pa se je proslavil z opero Gorenjski slavček.
V ospredju oddaje bo tokrat glasba dveh ruskih avtorjev – Sergeja Prokofjeva, od čigar smrti letos mineva 50 let in Mihaila Glinke, njegovega predhodnika, čigar samospeve zaznamujeta patos in strast, kot tudi vse njegove druge skladbe. Oba skladatelja sta ustvarjala na besedila Aleksandra Sergejeviča Puškina, ki je bil sicer tudi Glinkov prijatelj.
Na Programu Ars ima slovenska glasbena ustvarjalnost vseskozi posebno, pogosto tudi osrednje mesto; v letošnjem jubilejnem letu, ob 60- letnici našega obstoja, smo zato za vas pripravili cikel desetih oddaj o slovenskih skladateljih. In seveda o njihovi glasbi. Tokrat vas vabimo k spoznavanju življenja in dela slovenskega skladatelja Emila Adamiča, učenca Frana Gerbiča, ki je bil v ospredju včerajšnje oddaje.
Na Programu Ars ima slovenska glasbena ustvarjalnost ves čas posebno, pogosto tudi osrednje mesto; v letošnjem jubilejnem letu, ob 60-letnici našega obstoja, smo zato za vas pripravili cikel desetih oddaj o slovenskih skladateljih. In seveda o njihovi glasbi. Skladatelja Frana Gerbiča kot Antona Lajovca povezujemo s slovenskimi čitalnicami. Té so se v drugi polovici 19. stoletja razvile iz bralnih društev, namen pa je bil pri enih in drugih zelo podoben – oblikovati, razvijati slovensko besedo in petje ter prebujati narodno zavest Slovencev. Glasba je v njih imela pomembno vlogo, še posebej petje, za katerega se zdi, da ga imamo Slovenci v krvi.
Na programu Ars ima slovenska glasbena ustvarjalnost vseskozi posebno, pogosto tudi osrednje mesto; v letošnjem jubilejnem letu, ob 60-letnici našega obstoja, smo zato za vas pripravili cikel desetih oddaj o slovenskih skladateljih. Anton Lajovic je živel in deloval v obdobju, ko sta imeli slovenska beseda in glasba, hkrati s prebujanjem narodne zavesti, posebno pomembno mesto; cikel jubiljenih oddaj zato začenjamo z njim in njegovo glasbo.
Od rojstva Johannesa Brahmsa letos mineva 190 let. Njegova dela za orgle preveva romantično vzdušje, v njih pa lahko začutimo skladateljevo naklonjenost do starih orgelskih mojstrov. Tó je vseskozi gojil, kot logično posledico v njegovih skladbah lahko občudujemo mojstrsko poznavanje polifonega sloga. Njegov orgelski opus ni obsežen, obsega dva preludija in fugi ter fugo v as-molu, ter enajst koralnih orgelskih prediger, ki bodo tudi v ospredju tokratne oddaje.
Ob poslušanju Ravnikovih skladb bomo spoznali tudi njegovo življenje in delo. Med svojimi sodobniki ima nedvomno posebno mesto - njegovo glasbeno ustvarjanje ni bilo obsežno, vse, kar je napisal, pa je tehtno in dovršeno v vseh pogledih; to mu priznavajo tudi glasbeni strokovnjaki.
