Opera o starem slepem kralju, njegovem sinu ter nekdanjem princu in Fiori - prvič na naših valovih.
Opera Ljubezen treh kraljev Itala Montemezzija še danes velja za uspešno sintezo italijanske in čezalpske melodramske tradicije. Zgodba opere je v duhu temačnih srednjeveških zgodb, ki so bile v tistem obdobju v Evropi v modi in so temeljile na bogatih literarnih besedilih, polnih dekadentne estetike in erotike. Kar zadeva glasbeni jezik, se kažejo zelo očitne stične točke z Wagnerjevim Tristanom in Izoldo ter Debussyjevim Pelleasom in Melisando. Čeprav je v strukturi in glasbenem jeziku jasno opaziti tuje vzorce, opera Ljubezen treh kraljev ni zgrajena le v obliki, ki je tuja italijanskemu izročilu. Nasprotno, Montemezzi, čeprav ne sega po tipično italijanskih spevno zaokroženih glasbenih točkah, v svoji glasbi uporablja bogato in ekspresivno vokalno deklamacijo, ki se odmika od takratnega resnicoljubnega verizma in "kričeče" vokalnosti s prefinjenim pisanjem, v katerem so očitni vplivi literarnega simbolizma in dekadentnosti.
Po moči dramske karakterizacije izstopa lik slepega starega kralja Archibalda (Jevgenij Stavinski), čigar barbarska krutost je v nasprotju s plemenitostjo mlajših junakov – njegovega sina, bodočega kralja Manfreda (Roman Burdenko) in nekdanjega princa Avita (Giorgio Berrugi). Zgodba pa je zgrajena okoli Fiore (Chiara Isotton), Manfredove žene in nekdanje Avitove zaročenke. Nastopajo še: Giorgio Misseri (služabnik Flaminio), Fan Zhou (Fiorina služkinja), Flavia Scarlatti (Dekle), Andrea Tanzillo (Fant) in Marzia Castellini (Žena). Zbor in orkester Teatra alla Scala vodi Pinchas Steinberg.
