V 70-ih letih sta bili slovenska znanost in tehnologija na področju rehabilitacije pacientov s pomočjo funkcionalnih električnih stimulatorjev v samem svetovnem vrhu. Od zamisli, da bi lahko s pomočjo električnih impulzov povrnili funkcijo zaradi kapi ohromljeni roki, do dokončnega razvoja visokotehnoloških medicinskih pripomočkov je razvoj potekal na vrhunski ravni.
»V ZDA so tudi veliko delali, razlika je bila samo v tem, da smo mi imeli najboljše in najlepše oblikovane stimulatorje, s katerimi je bilo tudi najlažje rokovati,« je povedal ključni človek njihovega razvoja prof. dr. Uroš Stanič, ki je za svoje delo nedavno prejel Puhovo nagrado za življenjsko delo. Med ključnimi razlogi za uspešni prodor teh stimulatorjev na svetovni trg je bila velika in resnično interdisciplinarna ekipa, kjer niso pozabili niti na estetiko. Stimulatorje je tako oblikoval Davorin Savnik, oče designa kultnega Iskrinega telefona.
Svoje pa je seveda dodala tudi tesna povezanost znanstvenega področja z gospodarstvom. Uspeh s stimulatorji, ki so jih izdelovali v Gorenju, je tako porodil idejo za prvega industrijskega robota.
»Na našem odseku na Inštitutu Jožef Stefan smo vedno vse delali toliko časa, da smo to tudi naredili,« pravi Stanič. »Prepričan sem bil, da če znamo narediti iz hromega gibanja funkcionalno gibanje, potem bomo tudi iz motorjev naredili sisteme, stroje, ki bodo olajšali delo v tovarnah.«
Goro1 je bil leta 1980 presenečenje; njegova naloga je bila nanašanje emajla na štedilnike v Gorenju. A nemudoma so želele vse slovenske tovarne svoje robote in začela se je nagla robotizacija slovenske industrije, katere vpliv je še danes čutiti.
Iskanje
