Gledališče Koper v koprodukciji z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke
Koprodukcija dveh različnojezičnih gledališč ni nujno nekaj nenavadnega, a tokrat je zasedba sestavljena iz igralcev obeh gledališč in vsak govori v svojem jeziku: prepletata se torej srbščina in slovenščina. Še več: prepletata se, kakršni sta bili sredi 20. stoletja v uresničitvi prevajalcev, pesnikov Otona Župančiča in Sime Pandurovića ter leksikografa Živojina Simića. Pesniško in jezikovno dognana prevoda sta lahko težava za gledalca, ki z enim od jezikov ni domač. Rešitev so nadnapisi, a ti gledalčevo oko pritegujejo nase in zato njegovo pozornost usmerjajo od podrobnosti igre, s tem pa se izgublja gledališka izkušnja. Toliko večja je ta težava pri besedilu, ki je zaradi svoje pesniške izbrušenosti in časovne oddaljenosti za razumevanje zahtevno.
Vseeno, zamisel takšne postavitve je privlačna. Igralci so pomešani, tako da pripadniki Capuletov ali Montegov niso govorci samo enega jezika, zato pa se ne more vzpostaviti nacionalna ločnica. Renesančno besedilo je scensko in kostumografsko preneseno v naš čas, včasih se zdi, da gre za resničnostni šov, ki ga v vlogi veronskega kneza vodi Aleš Valič, odličen v tej drobni vlogi, pretežno pa imaš občutek, da gre za dve mafijaški družini nekje v balkanskem okolju. Oblačila so polna trenirk in kričečih barv ter zlatih verig, a v omenjenem kontekstu to ne deluje kot ekstravaganca, ampak kot nujnost. Igralci se dobro gibljejo skozi zahtevno besedilo; sem in tja bi si želel čistejše artikulacije, a res le sem in tja. Kar pa se tiče koreografije njihovega gibanja, zlasti v večosebnih konstelacijah, je natančno zamišljeno in spretno izvedeno, čustva pa so razen z izjavami izražana tudi z dobro obrazno igro. Sklep: povsem konkretna in prepričljiva sodobna izvedba, ki pa ostaja zvesta besedilu in ga ne maliči.
Iskanje
