Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
Maribor : Litera, 2020
Zagonetni naslov in slika mongolskega konjenika na naslovnici romana priljubljenega slovenskega glasbenika Zorana Predina Mongolske pege me nista pritegnila, niti ne očitno zgodovinska tematika, ki jo je knjiga na prvi pogled obetala. Radovednost pa mi je zbudilo ime meni že desetletja zelo dragega pevca in kantavtorja. Takoj sem zagledala Praslovana, ki plava v tisti ruski reki, pa horde slovanske krvi in zaklade iz pradavnine, čeprav se Mongolske pege začnejo s Turki na Štajerskem in krutimi posilstvi, umori in požigi. Predinova besedila pesmi so umetnine v malem, ki jih marsikdaj ne razumeš čisto zares, tako na glavo znajo biti postavljena, tudi kadar so družbeno angažirana. A so prav zaradi odštekanosti presežna – v njih so zložene prave besede tako posrečeno, da drugače sploh ne bi moglo biti. “Žmohtna” in večna so, med Slovenci praktično ponarodela. In če zna kdo napisati nekaj tako skoncentriranega, do zadnje besedice posrečenega, pa še z glasbo ubranega, je bilo najbrž pisanje romana, kjer si je lahko dal duška z dolžino, zanj pravi užitek.
Predinove Mongolske pege se res berejo kot poslastica, ki se je zaradi lahkotnosti ne moreš nasititi, ampak si jo lahko jemlješ spet in spet. Berejo se tudi kot tekoč zgodovinsko-kriminalno-ljubezenski roman – krvavo, napeto in pretresljivo, a vedno s trohico zdrave distance in ironičnega humorja. Zelo dobro je to kvaliteto na zadnji platnici označil Goran Vojnović: “Pri malokom zna biti tragičnost tako vedra, kot je pri njem.” Bogata, z dogodki in osebami nabita pripoved ritmično teče v dveh linijah; različna obdobja preteklosti od 16. stoletja naprej (turški vpadi, protestantizem, prevlada katolizicma) se izmenjujejo s poglavji, ki se dogajajo v novejši slovenski zgodovini, od povojnih let pa vse do danes. Vendar to še zdaleč ni družbeni, ampak predvsem intimni, skoraj družinski roman. Ne razvojni, ampak ciklični. Na ozadju raznoraznih bojev, režimov in ideologij se izrisujejo usode posameznih protagonistov, ki so, kot se nam razkrije na koncu, vsi tako ali drugače povezani. Poleg rodbinskih vezi jih, predvsem sodobnike, druži tudi pomanjkanje svobodnega duha, poguma in sočutja. Seveda si želijo svobode, ljubezni in sprejetja, a je pohlep po denarju, moči in uspehu premočan. Zanj so pripravljeni žrtvovati svojo srečo, celo iti prek trupel. Nič novega pod soncem, pravzaprav. Ali kot bi rekel Menart: in svet se bo vrtel lepo naprej.
Urednik Orlando Uršič je v izčrpni in skrbno razdelani spremni besedi zapisal, da gre “za grenke usode posameznikov, ki so seveda lahko neusmiljeni tirani, zviti in pokvarjeni politkomisarji, kurbirji, komunistični ovaduhi, pritlehni preračunljivci, kruti morilci in slepi glasniki različnih ideologij, a so v resnici vsi tako ali drugače ‘frdamani’, vsem se izmika tisto, kar jih žene, vsi navsezadnje nekako pogrnejo”. Ravno v tej ponavljajoči se “frdamanosti” ljudi in obdobij je glavni čar in virtuoznost Predinovega pisanja, ki spretno in vseskozi razumljivo obvladuje časovne preskoke. Nikjer se ne izgubi, nikjer ničesar ne pusti obviseti v zraku. Njegove junake lahko razumeš kljub vsem spodrsljajem, pritlehnosti, neiskrenosti in pehanju za prevlado, in se ti celo dobrohotno smilijo. V pisani plejadi moških in ženskih (nesrečnih) protagonistov je najbolj središčen, izdelan in pomilovanja vreden gotovo Vinko Dimc, ki se poistoveti z likom neustrašnega poglavarja Apačev Vinetuja. Še posebej mu do srca sežejo neznane čarobne besede, ki jih je ta šepetal svojemu konju.
Vinko je verjel, da je čisto mogoče, da bi res obstajale čarobne besede, ki bi lahko v človeku zbudile skrite, mogoče celo nadnaravne sile, s katerimi lahko reši sebe ali ljubljeno osebo iz katerekoli zadrege. Begalo ga je le vprašanje, ali delujejo tudi v primeru, če jih zašepetaš sam sebi. Bal se je, da ne. Predvideval je, da lahko delujejo samo med dvema čustveno povezanima bitjema. In nikoli se ni mogel odločiti, ali je bolje biti tisti, ki jih pozna in jih po potrebi v kritični situaciji nekomu zašepeta na uho, ali tisti, ki jih sliši, razume in se zaradi njih z nadnaravno pridobljeno močjo, ki mu pričara znanje in spretnost, uspešno izmaže iz življenjske zagate.
Vinku se seveda ne uspe izmazati; strahopetno zapravi edino pravo ljubezen, odžene od sebe sina, se zapije in v enem od številnih humorno-tragičnih vložkov žalostno konča zastrupljen z jesenskim podleskom.
Predinove Mongolske pege se začnejo in končajo z zlatim prstanom z zelenim smaragdom: v prvem poglavju ga kmečki deklici Duši pokloni turški konjenik, ki se umiva pri njihovem vodnjaku; v zadnjem ta isti prstan pomežikne Vinkovi vnukinji Brini, ki je po več nesrečnih generacijah na dobri poti, da zaživi življenje, po kakršnem so hrepeneli njeni predniki.
Poetični romaneskni prvenec brez napak, ki v kratkočasnem slogu resno preizprašuje večno aktualne stvari. In daje misliti.
