Mineva deset let od smrti velikega kolumbijskega pisatelja Gabriela García Márqueza. Rodil se je leta 1927 in se uveljavil kot eden najpomembnejših prozaistov 20. stoletja. Študiral je pravo in delal kot novinar. V petdesetih letih je bil dopisnik v Parizu, v Bogoti in nato v New Yorku je delal za agencijo Prensa Latina, ki jo je ustanovil režim kubanskega voditelja Fidela Castra. Pozneje se je preselil v Mexico City, med letoma 1967 in 1975 je živel v Španiji, pozneje v Mehiki, Franciji in na Kubi.
Pred letom 1967 je García Márquez objavil dva romana, novelo in nekaj kratkih zgodb. Sledilo je Sto let samote, v katerem García Márquez pripoveduje o Macondu, osamljenem mestu, katerega zgodovina je kot zgodovina Latinske Amerike v malem. S prepletom realizma in fantastike je ustvaril t.i. magični realizem.Leta 1982 je za svoje pisanje - predvsem za roman Sto let samote - prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pozneje je objavil še vrsto kakovostnih in odmevnih romanov, med njimi je tudi Patriarhova jesen. Navdih za roman je pisatelj dobil ob begu venezuelskega diktatorja Marcosa Péreza Jiméneza. Kot je dejal, je "bilo to prvič, da smo v Latinski Ameriki videli padec diktatorja." Patriarhovo jesen je začel pisati leta 1968, končal leta 1971, popravljal pa ga je do leta 1975, ko je izšel v Španiji. Z besedami Garcíe Márqueza gre za "pesem o samoti oblasti".
Prevod Alenka Bole Vrabec,
interpretacija Vojko Zidar,
ton in montaža Mirko Marinšek,
režija Radivoj Podbršček.
Produkcija 1995.
Redakcija Staša Grahek.
Iskanje
