O fenomenu človeškega dela smo se na presečišču politike, ekonomije, zgodovine in kulturne simbolizacije pogovarjali s sociologinjo dr. Majo Breznik
Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe.
Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno.
V tem kontekstu pa se postavlja nekaj vprašanj, ki nas zaposlujejo tudi v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v pogovoru z dr. Majo Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy.
