Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Iztok Ilich, bere Renato Horvat. Potem ko je bilo več desetletji bolj ali manj jasno, kaj je knjiga in kaj ne, je razvoj digitalnih in drugih tehnologij zadnjih let v naslov monografije Angusa Phillipsa in Mihe Kovača Je to knjiga? vnesel vprašaj. Odgovor torej ni več enostaven, samoumeven., Po Unescovi definiciji iz leta 1964 je bila knjiga neperiodična tiskana publikacija z najmanj 49 stranmi, ki je na voljo javnosti; za ameriško poštno službo je bila knjiga deset let pozneje vezana publikacija s 24 stranmi in z gradivom, ki je primarno namenjeno branju – brez natančne meje med monografijo in periodično publikacijo. Razmah uporabe računalnikov, pametnih telefonov in drugih komunikacijskih orodij je spremenil načine branja in zapletel položaj. Leta 2015 knjiga ni bila več obravnavana zgolj kot predmet z mehanično merljivimi lastnostmi, temveč kot naprava za vsebino, ki zahteva predvsem branje, njena vsebina pa je organizirana v skladu z informacijsko arhitekturo knjige. Ta tehnično vključuje štiri merila: minimalno dolžino 24 strani, pretežno besedilno vsebino, omejitve na obliko ter vsebino, organizirano v skladu z določeno informacijsko arhitekturo. V sodobnem knjižnem ekosistemu vse štiri zahteve izpolnjujejo samo tiskane knjige. Sprva so jim kot dobesedni posnetki knjige, prvotno objavljene v tiskani obliki večinoma ustrezale tudi zvočne knjige, medtem ko so bile pobarvanke z le malo elementi knjižne arhitekture in brez besedilne vsebine knjigi najmanj podobni predmeti. Raziskovanje razvoja knjige in pogledov nanjo zahteva večdisciplinaren pristop, zlasti temeljit vpogled v kulturno zgodovino in poznavanje sodobnega založništva in možnosti novih tehnologij. Avtorja monografije Je to knjiga? sta seveda na tej strani. Angus Phillips je profesor založništva in vodja Mednarodnega centra za založništvo na Univerzi Oxford Brookes, Miha Kovač pa profesor založniških študij na Univerzi v Ljubljani. Sodelovala sta že prej, tako da je pričujoča knjiga nastala na podlagi dveh člankov, napisanih v letih 2017 in 2019 v soavtorstvu s še dvema uglednima raziskovalcema fenomena knjiga. Pomeni njuno nadaljevanje, saj odgovarja na v prvih dveh člankih le bežno omenjena vprašanja. V duhu sprememb, ki jih obravnavata Phillips in Kovač, je bilo novo besedilo, ki sta ga družno podpisala, ne da bi bilo očitno, kaj je prispeval eden in kaj drugi, namenjeno objavi v znanstveni reviji. Najprej je izšlo v digitalni obliki pri britanski založbi Cambridge University Press. Slovenska izdaja je zaradi branju prijaznejšega preloma in nekoliko večjih črk za nekaj strani obsežnejša od izvirnika. Delo vsebinsko pojasnjuje termin red knjige, ki ga je pred desetimi leti vzpostavil raziskovalec Adrian van der Weel. Phillips in Kovač ga nadgrajujeta s podrobnejšim opisom protokolov in pravil, ki so se pojavila kot posledica kulture, katere celotno družbeno tkivo po van der Weelu definirata besedilna koda rokopisa in tiska. Iskalca odgovorov na naslovno vprašanje Je to knjiga? svoja dognanja povzemata v zaključku, da ima knjiga tri značilnosti, ki tvorijo njeno družbeno, kulturno in medijsko identiteto. Te so: specifično knjižna informacijska arhitektura, niz lastnosti, ki so omogočile red knjige, in poslovni model. Phillips in Kovač se za razumevanje svojih razmišljanj najprej lotevata osnovnih razlag, na primer, katere vrste knjig poznamo in kako je potekal njihov razvoj, pri čemer knjige ne obravnavata zgolj kot predmet, temveč kot informacijsko arhitekturo v več pojavnih oblikah. V četrtem poglavju pišeta, kdaj in kako so se uveljavile zvočnice, nato ugotavljata, v čem je bil in je poseben družbeni in kulturni status tiskane knjige, ter ali je branje – opozarjata na različne načine branja – še vedno pomembno. Na to vprašanje odgovarjata pritrdilno in dodajata, da sta zgodovina branja in samo branje področji, na kateri je vplivala tudi preobrazba branja v zaslonski dobi. Poglobljeno in vživeto branje ter branje v preletu tudi v našem času ohranjajo nekdanjo vlogo. Tema zadnjega poglavja je poslovni model knjige, ki vključuje prodajo, izposojo in druge posrednike med avtorjem in potrošnikom – kupcem, naročnikom, obiskovalcem knjižnic ali uporabnikom algoritmov. Najuspešnejša digitalna preobrazba knjige je običajna e-knjiga, ki poustvarja videz natisnjene strani. Avtorja na koncu nista pretirano zaskrbljena za prihodnost knjige, ki se ji – vedno znova prenagljeno – pripisuje zaton. Ob selitvi celotnih kategorij znanja na internet se njena vloga pri širjenju znanja in informacij sicer zmanjšuje, vendar so spletne vsebine, kot ugotavljata, razvile drugačno informacijsko arhitekturo in poslovni model, knjigi pa je ostala dolga linearna pripoved z določenimi mejami. Kajti če bi »digitalne nelinearne oblike besedila tako zlahka dosegle to, kar doseže knjižna oblika, na primer pri prenosu znanja in kulture, bi knjiga, kot jo poznamo, obstajala le še v muzejih poleg klinopisov in wampunskih pasov«. Knjiga namreč ni le zatočišče pred zaslonskim delovnim okoljem, temveč tudi orodje, ki pomaga krepiti naše kognitivne sposobnosti, kot so globina in širina besedišča ter trajna pozornost. Phillips in Kovač menita, da moramo ubraniti »pomen dolgega branja in celih knjig, ki niso razsekane na posamezna poglavja, izgubljene v /…/ podatkovnih bazah«. Ob ponovni osmislitvi pomena dolgih oblik branja bodo knjige ostale neprecenljivo orodje za razvijanje analitičnega, abstraktnega in strateškega mišljenja. Seveda ne bo vedno tako, dodajata, »toda dokler se ne bodo pojavila druga orodja, ki bodo nadomestila ta vidik knjig, velja spoštovati njihovo moč in zadovoljstvo, ki ga prinašajo mnogim«.
Zvočnica Joži ubeseduje življenje velike gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj, kot ga je v njeni biografiji zapisala Petra Pogorevc. V več ur trajajoči pripovedi nas bo Jožica Avbelj z veliko mero sproščenosti popeljala po svoji prehojeni življenjski in poklicni poti. Prebran roman je prava zakladnica zanimivih in neponovljivih dogodkov iz življenja in dela velike Joži. Jožica Avbelj poslušalca s svojim značilnim glasom, načinom govora, poigravanja z jezikom, humorjem in izkušnjami popelje v zaodrje predstav in pred nas razgrne svoj igralski credo: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih enostavno narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.« Joži pa se ne bere le kot poklon veliki igralki, njenemu življenju in delu, marveč tudi kot poklon teatru, igralskemu poklicu in gledališkim vezem. Iz njega veje, da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo, publicistko in urednico Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. »Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti,« je o delu zapisala Arsova sodelavka Ana Lorger v oddaji S knjižnega trga O Jožici Avbelj Že kot gimnazijka je Jožica Avbelj (1951) napravila prve resnejše igralske korake. Sodelovala je pri začetkih gledališča Glej, pa pri Pekarni in znamenitem Gledališču Pupilije Ferkeverk. Tu je med drugim nastopila v predstavah Spomenik G in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki veljata za bisera slovenske gledališke neoavantgarde. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je diplomirala leta 1975 v razredu Poldeta Bibiča in se to leto zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je igrala več kot 40 let. V svoji bogati igralski karieri je odigrala neverjetno število gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog, prejela veliko nagrad, med drugim leta 2001 Borštnikov prstan, bila je profesorica na AGRFT, nastopala je po gledaliških hišah po vsem svetu. Ob izidu knjige Joži v Mestnem gledališču ljubljanskem je kot eno najpomembnejših stvari za tako bogato profesionalno pot poudarila samosvojost in trmo. Interpretinja: Jožica Avbelj Režiserka zvočne knjige: Špela Kravogel Tonska mojstrica: Sonja Strenar Mastering: Smiljan Greif Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Korekturno poslušanje: Rina Stanič, Matjaž Udovč Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2024.
Jurica Pavičić je priznan hrvaški filmski kritik in eden najvplivnejših komentatorjev družbenih in kulturnih pojavov, pa tudi avtor scenarijev, kratkih zgodb in kriminalk. Njegova dela so prevedena v številne tuje jezike, pri nas je nedavno izšlo njegovo delo Knjiga o jugu, ki ga je prevedla Sonja Polanc. Gre za potopisno knjigo zaznav in opažanj prostora juga, ki slovenskemu bralcu pomeni predvsem jadransko obalo in njeno zaledje. Izbrali smo odlomek poglavja z naslovom Bela flota. Prevajalka Sonja Polanc, interpret Aleš Valič, režiserka Saška Rakef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica oddaje Ana Rozman. Produkcija 2024.
22. januarja pred dvajsetimi leti smo izgubili dva velika umetnika: pesnika in prevajalca Janeza Menarta in Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, esejista, visokošolskega profesorja statistike in politika. Odigral je pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji družbe. Ob tej obletnici je Beletrina izdala novo knjigo njegovih izbranih novel z naslovom Ohranjeni spomin. Predstavljamo še knjigo izbranih intervjujev z režiserjem Tomijem Janežičem, ki se je s samosvojo in izrazito raziskovalno poetiko kmalu po končanem študiju dodobra uveljavil v slovenskem gledališču, z začetkom novega tisočletja pa tudi v tujini.
Prebrati zvočno knjigo je za igralko ali igralca poklicni izziv. A vseeno je drugače, ko posname svojo lastno biografijo. Tokrat govorimo o gledališki in filmski igralki Jožici Avbelj, med drugim prejemnici Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Njeno življenje je v biografskem romanu Joži opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc, zdaj pa je po tej knjigi izšla zvočnica, ki je plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina, režirala jo je Špela Kravogel. Poslušamo jo lahko tudi v Odprti knjigi na Arsu vsak delovnik ob 19. uri. Pogovor na predstavitvi je vodila Kaja Novosel. Foto: Žiga Bratoš
Pisatelj Franjo Frančič v zbirki kratkih proznih besedil, mogoče celo pesmi v prozi, s pojmi in motivi iz literarnih del slovenskih in tujih avtorjev vabi k branju. Svetovni dan knjige je pravšnja priložnost, da jim prisluhnemo. Igralec: Branko Jordan, režiser: Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka: Alma Kužel, mojster zvoka: Nejc Zupančič. Produkcija: 2015
Unesco je leta 1996 23. april razglasil za svetovni dan knjige. Čeprav se praznovanje knjige povezuje z datumi smrti Miguela de Cervantesa in Williama Shakespeara, ima 23. april tudi svetlejšo plat, saj si na ta dan v Kataloniji ob prazniku svetega Jurija že desetletja podarjajo vrtnice in knjige. Kako bomo svetovni dan knjige zaznamovali pri nas pa lahko slišite v oddaji, v kateri poročamo tudi o sklepnem koncertu Slovenskih glasbenih dnevov.
22. januarja pred dvajsetimi leti smo Slovenci izgubili dva velika umetnika: pesnika in prevajalca Janeza Menarta in Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, esejista, ki pa je bil tudi visokošolski profesor statistike in politik, odigral je pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji družbe. Ob tej obletnici je založba Beletrina izdala novo knjigo izbranih novel Rudija Šeliga z naslovom Ohranjeni spomin in pripravila predstavitev, obogateno s spomini njegovih prijateljev, sodelavcev, tudi sina Aleša in branjem odlomkov iz novel. Interpretirala jih je Nataša Barbara Gračner, tudi igralka v filmu Triptih Agate Schwarzkobler, nastal po istoimenskem Šeligovem romanu leta 1997. Na večeru v Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani je bila tudi Tadeja Krečič Scholten.
Da imajo pravljice in bogastvo ilustracije pri nas poseben pomen morda kaže izbor knjige leta na 39. Slovenskem knjižnem sejmu. To je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani postala knjiga Sto slovenskih ljudskih, ki ob pripovedih z vseh koncev in krajev Slovenije prinaša dela petindvajsetih priznanih ilustratorjev. Za nagrado se je sicer potegovalo deset naslovov. Pravljice so dediščina, ki jo je treba varovati pravi Helena Kraljič iz založbe Morfem, kjer je izšlo Sto slovenskih ljudskih. Bogat zgodovinski pripovedni izvir priznani slovenski ilustratorji na različne načine bližajo sodobnemu času, med drugim preberemo v utemeljitvi. Večina ilustracij je nastala na novo, izbor pravljic pa je opravila Dušica Kunaver in je regijsko širok. Način glasovanja je letos nekoliko drugačen in ob spletu vključuje tudi strokovno žirijo in obiskovalce sejma, je povedal Vladimir Kukavica, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev.
V Jasenovcu, največjem koncentracijskem taborišču v južni Evropi med drugo svetovno vojno, je bilo ubitih okoli 100.000 ljudi, večinoma Srbov, Judov in Romov. V taborišču so bili tudi Slovenci in njihovo usodo je raziskal Slavko Alojz Kramar. Njegovo Knjigo imen in obrazov Slovenski taboriščniki v Jasenovcu sta izdala Slovenski dom v Zagrebu in Svet slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb, na predstavitvi pa je bil Vlado Motnikar.
Tokrat najprej izpostavljamo roman Borisa Kolarja z naslovom Potopimo Islandijo, ki je pred kratkim izšel v obliki zvočne knjige in ga bomo v več nadaljevanjih nocoj začeli predvajati v oddaji Odprta knjiga na programu Ars. Predstavljamo še Letni kino Minoriti, ki je po negotovosti zaradi rezov mariborske občine pri financiranju programov, odprl svoja vrata, prireditev pa je dobila podnaslov Od ljudi za ljudi. V Cortoni, zgodovinskem mestu italijanske Toskane, je na ogled veličastna razstava, s katero so se ob 500 letnici smrti poklonili slikarskemu mojstru Luci Signorelliju. Gre za enega najpomembnejših italijanskih umetnikov iz obdobja renesanse, ki je pomembno vplival na ustvarjanje Michelangela in Rafaela.
V tokratni epizodi podkasta Jabolka, hruške in knjige sva se z Evo Mahkovic pogovarjali o njenem žanrsko malo težje opredeljivem delu Toxic, ki je izšlo leta 2023. Razpravljali sva o črni luknji njene mladosti, sploh o njenih vzornicah in prijateljicah. Secirali sva lepoto in grozo javne percepcije in prihodnost slovenščine ter se na kratko pogovorili o njenem delu dramaturginje, ki je sodelovala pri uprizoritvi drame Zaprta vrata. Malo za šalo, malo za res, sva se podali v fikcijski svet Gilmore Girls, Gossip Girl in Girls. Prisrčno vabljeni k poslušanju, Andrijana Nograšek.
