Avtorica recenzije: Miša Gams
Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Maribor: Litera 2021
Površinska napetost je že sedmi roman Toma Podstenška, mariborskega pisatelja, ki je svojo literarno pot začel pred enajstimi leti s prvencem Dvigalo. V tem času je dodobra izoblikoval slog in se po uvodnem spopadu z dramaturškimi finesami ustalil kot prepoznaven avtor, ki gradi zgodbo na podlagi psihološke raznovrstnosti likov, prek katerih spretno zrcali vsakdanjo družbeno realnost. Čeprav je zgodba v romanu Površinska napetost povsem drugačna od dogajanja v Dvigalu, pa v osnovi razvijata isto misel, kot jo je izpostavil Sartre v drami Zaprta vrata: pekel so ljudje, ki se nahajajo okoli tebe.
Protagonistka Površinske napetosti ni fizično ujeta v zaprtem prostoru, je pa na simbolni ravni in tudi de facto stisnjena ob zid, saj je odvisna od odločitev ljudi, ki jim poslovni etični kodeks odreka možnost osebne izbire. Od trenutka, ko odpošlje pismo ženi svojega ljubimca, je namreč ujeta v kolesje, ki ne pozna naključja in izjeme niti usmiljenja. Za nameček malo zatem izve, da je ljubimčeva žena hudo zbolela in da ji bo mož pri tem stal ob strani, kar jo še bolj spodbudi k temu, da z vsemi sredstvi pride do pisma, s katerim bi sicer “podpisala” smrtno obsodbo lastne in tuje ljubezenske zveze. Vprašanje, ki ga pisatelj posebej ne izpostavi, a se bralcu takoj izkristalizira, je, ali je od trenutka, ko pismo odda, vse v “božjih rokah” ali pa ima morda v tej igri posameznik še kakšno možnost, da poseže v usodo, ki deluje kot že vnaprej strogo determinirana. Protagonistka, o kateri vemo le to, da je po poklicu nepremičninska agentka, ki zaradi težje obsesivno-kompulzivne motnje vsak dan fotografira svoje stanovanje v upanju, da bo na ta način preprečila nesrečo, se poda na “križev pot” iskanja svojega pisma. Glavni izziv ji je nejeverni poštar, ki ga mora v šestih urah – toliko namreč traja, da s kolesom razvozi pošiljke po svojem rajonu – prepričati, da ji izroči pismo. Tako ji ne preostane drugega, kot da mu pomaga deliti reklamne letake, ob tem pa mu poskuša približati svojo življenjsko zgodbo in pojasniti čustvene dejavnike, ki so pripeljali k temu, da je pismo v trenutku zmanjšane prištevnosti tudi odposlala: “V vsakem primeru sem bila čustveno vznemirjena. V stanju zmanjšane prištevnosti, bi rekli temu na sodišču. Se vam ne zdi, da bi lahko to upoštevali kot olajševalno okoliščino, zaradi katere imam pravico preklicati svojo odločitev in zahtevati, da mi vrnete pismo nazaj?”
Čeprav ji poštar že na začetku pove, da ji pisma kljub njenim prigovorom ne bo izročil, ji to pomeni le še večji izziv. Vmes mu pojasni detajle iz svojega razmerja, povzame razprave z najboljšo prijateljico, izpove travmatično izkušnjo zlorabe ter mu iz obupa celo ponudi večjo vsoto denarja, vendar doseže kvečjemu nasproten učinek. Bolj ko se trudi v njem prebuditi človečnost, bolj se poštar sklicuje na poslovno etiko, pravico zaščite svojih strank in na stališče, da “tako se ne dela”. Po drugi strani pa se protagonistka kot nekakšna sodobna Antigona zanaša na naravno pravo, pri tem pa poštarju očita ozkoglednost, neodločnost in strahopetnost: “Morala bi mu povedati, da je tista njegova pravičniška poza v resnici navadna strahopetnost – noče se vmešavati, ker ne želi prevzeti nobene odgovornosti. Raje se sklicuje na zakone in pravila kot kakšen jebeni stražar v Auschwitzu.”
Podstenšek v romanu Površinska napetost ne podaja sodbe niti mu ni v interesu, da bi pričakovanje razpleta zgodbe razelektril do te mere, da bi imela katarzičen učinek na vse vpletene. Dialog med ključnima protagonistoma je vrednostno uravnotežen, bralec se zaloti, da pritrjuje tako enemu kot drugemu in da celo išče primerjave z dogajanjem v bližnji preteklosti, ko so epidemiološke razmere razdelile ljudi na dva tabora, ki sta drug drugemu očitala nečlovečnost, neodgovornost in pomanjkanje altruizma. Čeprav imamo od samega začetka občutek, da nauk celotne zgodbe temelji na zadnji poštarjevi odločitvi, na samem fizičnem dejstvu o tem ali bo pismo prišlo v roke prevarane žene ali ne, se na koncu zgodita še dva večja dramaturška preobrata, ki zvabita solze v oči še tako zahtevnemu bralcu. Medtem ko sta bila protagonista zaverovana v razrešitev etične dileme, ki jo oba zaznavata črno-belo, se je okrog njiju zgrnila barvna paleta zgodb osamljenih ljudi, ki jim je obisk poštarja glavni dogodek dneva.
Čeprav ima Tomo Podstenšek velik potencial za pisanje kriminalk, pa mu je vsekakor bliže žanr psihološke drame, saj na ta način lahko večplastno oriše družbeno realnost in predstavi probleme, etične dileme, predsodke in izzive, ki nam dajejo misliti, da ni nič tako, kakor se kaže na prvi pogled. Da je treba včasih poleg zdravega razuma angažirati tudi intuicijo in spremeniti zorni kot opazovanja, ki za sabo potegne nov “domino efekt” izvirnih rešitev …
