Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram
Bere Igor Velše
Ljubljana : Beletrina, ZzFf, 2021
Na prvih straneh obsežne knjige Ahac so prvič objavljena pisma Dušana Pirjevca in njegove žene Marjete Vasič, ki sta si jih pisala v partizanih v prvih mesecih leta 1945 in razkrivajo njuno ljubezen in premišljevanje o usodi njunega skupnega življenja med vojno vihro. Ugotavljata, da je ljubezen čudovit post scriptum za njiju in za njunega še nerojenega otroka, medtem ko je njuno življenje posvečeno velikemu osvobodilnemu in revolucionarnemu boju. O Pirjevčevem odnosu do pisanja izvemo iz njegovega Dnevnika iz zapora. Leta 1948 je namreč moral prestajati sedemmesečno kazen zaradi šale o vdoru Rusov in Titovem odstopu. V zaporu si je izprosil papir in svinčnik in se spraševal o strasti, ki ga žene k pisanju, in o spominih, ki mu obujajo smrtne nevarnosti v partizanih. Ob tem priznava, da ga misel na smrt obvladuje, vse odkar je začel pisati. V Dnevniku in spominih iz let 1974 in 1975 nadaljuje razmišljanje o namenu in možnostih lastnega pisanja, interpretira aktualne polemike in ravnanje slovenskih politikov in kulturnikov, pri tem pa se večkrat sklicuje na aktualne članke v časopisju. Ostro in prizadeto kritizira neprimeren odnos oblasti do partizanstva in medsebojne odnose na povojnih srečanjih partizanov, obuja pa tudi boleč spomin na Mikličevo vilo iz oktobra leta 1941. Po vojni je prišel do spoznanja, da je za slovenske komuniste smrt najbolj obscena zadeva, saj jo razumejo zgolj ontično, brez pomena za človeka. Kot zgolj vloga pa je človek po njegovem mnenju v socialnozgodovinskem svetu večen in ne smrten.
Partizanstvu se Pirjevec ni nikoli odrekel, ob tem pa vendarle piše, da ni čisti partizan in da ne more biti nosilec apostolskega partizanstva in preroštva. Partizanska izkušnja svobode je v skrajni izpostavljenosti smrti, trdi Pirjevec in razočarano dodaja, da ni zmagalo partizanstvo, ampak partija s svojo diplomatsko politično igro v razmerjih moči, saj je v tem okviru partizanstvo razumljeno kot tehnika in moč. Že kot dvajsetletnega fanta so ga »naredili« za komisarja bataljona in njegovo zaupanje v partijo je bilo popolno, stalinizem in diamat, ki sta ga prežemala pa nista izhajala iz filozofskega premisleka, ampak iz nekakšne ekstaze.
Za razumevanje Pirjevčevih dejanj in spoznanj moramo tako upoštevati časovni potek, v katerem so zaznavne tako spremembe kot določene stalnice, in sicer od neomajne privrženosti partiji in revoluciji do mišljenja biti. Njegova radikalna prekinitev s komunizmom mu je omogočila, da je iz partizanstva izvedel možnost razločitve in možnost razlike, tako da je v svojih filozofskih premišljevanjih lahko problematiziral metafiziko kot pozabljenje ontološke diference. Iz Pirjevčevih dnevniških zapisov lahko sklepamo, da se v njegove študije o evropskih romanih smiselno vključujejo tudi njegove življenjske izkušnje, kar ugotavlja v obširnem zapisu tudi Boris A. Novak ter med drugim opozarja na teme njegovih raziskovanj in predavanj. Zanimivo je, da je Pirjevec z nekaterimi teoretskimi in filozofskimi formulacijami povzročil negodovanje v javnosti in ogorčenje nekaterih uglednih strokovnjakov, pri tem pa je večkrat prišel do izraza njegov iskrivi humor, ki pa v knjigi žal ni tematiziran. Pisec teh vrstic sem bil Pirjevčev študent in njegov demonstrator v zadnjih dveh letnikih njegovih predavanj na fakulteti. Vprašal sem ga, zakaj v polemikah ne pojasni pomena določenih formulacij, on pa mi je hudomušno odvrnil, naj se za nekaj časa kar jezijo in si »belijo glave«, nato pa jim bo z veseljem razložil sporni pojem.
V prispevku Andreja Inkreta z naslovom Ahac so popisane etape njegovega življenja v partizanih, od odhoda v partizane v prvih dneh oktobra 1941 do demobilizacije sredi junija 1945. Veliko pozornost pa Inkret posveča vzrokom Pirjevčevih družbenopolitičnih in filozofskih spoznanj ter njegovemu razlikovanju med človekovo družbenozgodovinsko vlogo in človekovo končnostjo in umrljivostjo.
Alenka Pirjevec v Mojih spominih opisuje življenje s starši in razkriva dogodke, ki so izoblikovali njena življenjska načela, ob tem pa trdi, da ni nikoli razumela očetovega prizadevanja v zvezi z njenim odraščanjem. V drugem delu sestavka opisuje njene boje z mlini na veter na sodišču, ko je tožila Jožeta Javorška zaradi hudih in neresničnih obtožb o Dušanu Pirjevcu. Zakaj so njenega očeta nekateri soborci neutemeljeno in brez dokazov obtoževali in širili laži o njegovih grozodejstvih, pa je izvedela iz namiga visokega funkcionarja, češ da so mu zamerili, ker je zaradi svojega zavračanja stalinizma »zapustil socialistično kulturo in se pridružil drugi klapi«.
Zanimivo branje se nam ponuja v prispevku Petra Vodopivca, ki obravnava stališča osnovne organizacije Zveze komunistov Filozofske fakultete o prizadevanjih, da ga odstranijo iz pedagoškega dela, ter o ovaduških opažanjih v ohranjenem dosjeju Službe državne varnosti.
Antologija o Dušanu Pirjevcu kljub že objavljenim besedilom ponuja obširen pogled v Pirjevčevo osebnost in intelektualno zapuščino, ki še danes vznemirja in bo prav gotovo deležna še nadaljnjih raziskav.
