Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Ivan Lotrič.
Novo mesto : Goga, 2021
Mirt Komel je Medsočje, svoj prvi kriminalni roman, izdal v letu 2018. Kljub žanrskosti je nekako v zasledovanju Dürrenmattove tradicije filozofskega kriminalnega romana uspešno pretendiralo po t.i. visoki literaturi; Komel je tekst posejal s prvinami mitskega, folklornega in arhetipskega, ki si je ob razreševanju umora zastavljalo tudi analiziranje slovenske družbe. Kljub ponekod šibkim izpeljavam te literarne analize je bil roman bogato, plastično leposlovno delo, s katerim pa se njegovo nadaljevanje – oziroma, v literarnem vesolju predhodnik – Detektiv Dante nikakor ne more kosati.
Po pretanjeno, z velikim občutkom za detajle napisanem Pianistovem dotiku ter v suverenem, pomensko razplastenem jeziku Medsočja se Detektiv Dante že na slogovni ravni bere presenetljivo nerodno in nespretno. Skorajda na vsaki strani postreže z napakami, ki bi jih morala odpraviti lektura (posebej moteča je denimo raba napačnih sklonov), obenem pa je besedilo slogovno neprimerljivo manj ambiciozno od predhodnega Medsočja; jezik je pust in četudi je kljub pogostim slovničnim napakam berljiv, so besedne igre, ponovno v ostrem razločku do Medsočja, neinovativne, humor pa tako prežvečen, da je ob njem bralstvu lahko skorajda nekoliko nerodno.
Prvoosebni pripovedovalec v kriminalki Detektiv Dante je Haris Izmail, sodelavec kriminalističnega inšpektorja Erika Tlomma, ki ga je bralstvo spoznalo kot prvoosebnega pripovedovalca Medsočja. Četudi gre z vidika preseganja konvencije, po kateri v serijah kriminalnih romanov ostaja v središču en detektiv oziroma kriminalist, za potezo, ki potencialno odpira nove zorne kote in v svetu kriminalne serije zmanjšuje hierarhizacijo likov, je Izmail v primerjavi s Tlommom neprimerljivo manj kompleksen lik,in kot nosilec pripovedi ne deluje enako prepričljivo.
Tisto, kar v Detektivu Danteju v primerjavi z Medsočjem najbolj razočara, pa je ploskost pripovedi, ki je zdaj omejena na bolj ali manj klasično kriminalko z rahlimi, v žanru niti ne neobičajnimi, primesmi mistike. Če Medsočje mitske, medbesedilne, arhetipske in folklorne elemente spretno vpleta v pripoved, v Detektivu Danteju to neredko počne nekako prisiljeno; namesto da bi jih bilo mogoče razbirati iz samega dogajanja, jih Komel neredko postreže v obliki Tlommovih analiz dogajanja, v katere so didaktično, v poduk Izmailu – v resnici pa seveda bralstvu – podtaknjeni citati iz Božanske komedije, ki pa se v pripoved vpletajolev s šibkimi povezavami s pripovedjo. Podobno vsiljeno se bere tudi bralsko priporočilo Izmailove ljubimke Maše, ki Harisu ponudi v branje Božansko komedijo, reference na Alighierijev versko-alegorični ep pa so po samem tkivu pripovedi posejane preveč redko, da bi bilo pripoved mogoče brati kot parafrazo; medbesedilnost Detektiva Danteja se tako pogosto izkaže za nespretno in vsiljeno.
Tudi pripoved sama je, če jo postavimo ob bok Medsočju, precej neintrigantna; kriminalka raziskuje tri umore, a razen tega ponuja precej malo; bogata tapiserija likov in vzporednih pripovedi, s katero nam je Komel postregel v Medsočju umanjka. Namesto tega vzporedno ob razreševanju spremljamo mnogo manj izzivalno in žanru bolj pričakovano pripoved o aferi, ki jo Haris goji s svojo sodelavko in ki ob koncu romana doživi dramatičen, a nekako psihološko neprepričljiv vrhunec, tema, ki jo vzporedna pripoved odpira in predstavlja nekakšen lajtmotiv tudi v osrednji pripovedni liniji romana, pa se zdi enako prežvečena kot Izmailove šale. Gre za ljubosumje v ljubezenskih odnosih, Komel pa teme tudi na idejni ravni ne uspe prestaviti prek okvirov pričakovanega. Še več, ob dejstvu, da gre za neštetokrat obravnavan topos, skuša roman nekako izkoristiti kot zaslombo, kakor da klasični literarni topos že sam po sebi prispeva k literarni vrednosti besedila.
V romanu zmoti tudi dejstvo, da Mirt Komel, podobno kot Golob, v svojih izvajanjih na področju kriminalke uvaja ne le eno, temveč dve morilki. Breme nasilja, ki je v realnosti v nesorazmernem deležu na ramenih moških, je s tem preneseno na ramena žensk, zavesti o tem pa roman ne zajema, problema ne pripoznava in ne reflektira.
Največji bonus romana, ki tekst vsaj malenkostno odmakne od povprečno slabega žanrskega besedila, je popolna odpoved institucije kriminalistične preiskave ob koncu romana, ki vpelje vsaj drobec subverzije. A Detektiv Dante se bere kot še ena v vrsti slovenskih kriminalk, ki z vidika literature nimajo prav dosti ponuditi, z vidika žanra pa kvalitativno niso primerljive s prevodnimi naslovi.
