Zgodovinar dr. Blaž Vurnik o preteklosti ene simbolno najpomembnejših stavb v Ljubljani, ki se, sveže prenovljena, po 163 letih propadanja kot feniks dviga iz pepela tistega davnega požara
Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del prav danes svoja vrata zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji.
O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zaziramo v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili.
Pri tem nam pomaga dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da je Blaž Vurnik naravnost idealen sogovornik za pogovor o zgodovini Cukrarne.
