Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi
Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi. Nekateri se bojijo, da so resnične, spet drugi prek njih preizkušajo svoj pogum, tretji, kot na primer protagonist najnovejše različice zgodbe o legendarnem morilcu Candymanu, pa v njih iščejo navdih. Anthony McCoy je namreč umetnik, slikar, ki pa mu zadnja leta čopič ne teče prav dobro, zato je vedno bolj zagrenjen in obupan. Še toliko bolj, ker je njegova partnerica Brianna izredno uspešna in iskana galeristka, Anthonyju pa se vedno bolj zdi, da živi na njen račun. V iskanju navdiha za svoje ustvarjanje se tako loti raziskovanja grozljive zgodbe o morilcu s kljuko namesto roke, ki naj bi pred desetletji moril prav v soseski, v katero sta se z Brianno nedavno vselila. Seveda se prav kmalu izkaže, da legenda ni povsem iz trte izvita, da je Candyman še kako resničen in tudi, da ima z Anthonyjem prav posebne načrte …
Režiserka mlajše generacije Nia DaCosta se je filmsko že kar močno obdelane teme o zloglasnem enorokem morilcu iz čikaške soseske Cabrini Green, ki je od prvenca leta 1992 dobila tudi več nadaljevanj, lotila nadvse pogumno. Zgodba se ohlapno, ampak neposredno in s pomočjo senčnih lutk tudi izredno posrečeno navezuje na dogodke iz prvega filma, velik poudarek pa je predvsem na še vedno pereči rasni problematiki temnopoltih Američanov, ki sicer Candymana, nekdanjega temnopoltega sužnja, ki se zaljubi v belko, spremlja že od samega začetka. Tudi sicer je v filmu precej družbenokritičnih elementov, ki sem ter tja celo nekoliko neposrečeno zavrejo samo dogajanje, a ustvarjalcem je vendarle uspelo ohraniti dovolj dober dramaturški lok, da večino časa ohranjajo napetost, primerljivo z grozljivkami iz zlate dobe tega žanra. K temu nostalgičnemu občutju močno prispeva tudi zelo domišljena fotografija, saj kot kamere pogosto več zakrije kakor razkrije in tako pušča gledalčevi domišljiji dokaj prosto pot. Kljub vsemu pa filmu proti koncu nekaj »zmanjka«. Zdi se namreč, da so ustvarjalci v želji po pretiranem poudarjanju družbenega konteksta kar nekoliko pozabili na dober razplet zgodbe, ki predvsem v zadnji četrtini postaja vse bolj nejasna, njeni stranski zapleti pa neizpeljani. Namesto pričakovanega velikega vrhunca, kakršen običajno pritiče temu filmskemu žanru, tako gledalec ob koncu le nekoliko zmedeno obsedi, kar je glede na dobro zasnovo vsekakor velika škoda.
Novi Candyman se v spomin filmske zgodovine najbrž ne bo vtisnil tako močno, kakor se je njegov izvirnik pred tridesetimi leti, vseeno pa je prav spodoben poskus oživitve tega legendarnega morilca, ki ima med vsemi svojimi filmskimi kolegi morda še najbolj družbenokritično vlogo in si že samo zato zasluži ponovno pozornost.
