O arhitektukturnem credu, s katerim Maruša Zorec pristopa k prenovam; od zunanjega oltarja bazilike na Brezjah do Plečnikove hiše v Trnovem.
Če drži, kakor je menil nemški filozof Walter Benjamin, da je zgodovina civilizacije obenem vselej tudi zgodovina barbarstva, tedaj je jasno, da se mora v novi in bolj humani družbi staro umakniti novemu, da je mračno preteklost treba izbrisati in na velikopotezen način pripraviti prostor za svetlo, svobodnega človeka vredno prihodnost. Zdi se, da je bilo s to mislijo podloženo ustvarjanje številnih zahodnih arhitektov in urbanistov v dvajsetem stoletju. Ko opazujemo radikalno transformacijo mest, ki prav zdaj poteka na Kitajskem, pa tudi ko pregledujemo smele načrte za izgradnjo pametnih mest prihodnosti, se zdi, da je ta imperativ po novem za vsako ceno med arhitekti še vedno živ in pri močeh.
Toda po drugi strani ne gre spregledati, da je v zadnjih desetletjih prišlo tudi do pomenljivega obrata; zdi se namreč, da številni arhitekti preteklosti niso več pripravljeni preprosto žrtvovati na oltarju napredka, temveč skušajo potrebe novega časa skrbneje, bolj organsko umestiti v prostor, ki ga je tako ali drugače že oblikovala zgodovina. Pri nas je taka arhitektka gotovo gostja tokratnih Podob znanja, Maruša Zorec, ki se je bodisi sama bodisi s sodelavci podpisala pod nekaj izjemnih prenov historičnih objektov. V tem kontekstu je treba omeniti vsaj Naskov dvorec v Mariboru, zunanji oltar bazilike na Brezjah, Plečnikovo hišo v Trnovem in Švicarijo na Rožniku, no, za prenovo grajske pristave v Ormožu pa je Maruša Zorec leta 2012 prejela tudi nagrado Prešernovega sklada. Sicer naša gostja že od leta 1994 deluje na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer je lani kot prva ženska v zgodovini univerze postala redna profesorica za arhitekturno projektiranje.
»Arhitektura na belem listu papirja ne obstaja. Tudi če si v puščavi, imaš pa horizont,« o pomenu konkretnega prostora in njegevega konteksta razmišlja Maruša Zorec.
Oddaja je bila prvič predvajana 30.3.2018.
