Knjige

Primož Sturman: Sinteze

Brje : Samozaložba, 2020

sinteze
Primož Sturman: Sinteze
foto: Primož Sturman

Zbirka dvajsetih kratkih zgodb Primoža Sturmana Sinteze je izšla dve leti po zbirki Gorica je naša. Tudi v pričujoči zbirki so v ospredju zamejska tematika in zgodbe ljudi, ki so na nek način razpeti med dve državi ali ideološki doktrini, vendar v njej zasledimo široko zgodovinsko perspektivo skozi oči malega človeka. Najsi gre za dogajanje v koncentracijskem taborišču med 2. svetovno vojno, kot je to prikazano v zgodbi Trikotniki, vpad ruskih tankov v Prago leta 1968 v zgodbi z naslovom Jaro ali za sodobne spore med krščanstvom in komunizmom ter delavci in kapitalisti, vedno nam Sturman, ki kot profesor zgodovine poučuje v Trstu, pripoveduje zgodbe malih ljudi, ki se znajdejo na presečišču ključnih zgodovinskih ali geopolitičnih prelomnic. Posebnost njegovih zgodb je v tem, da bralca dobesedno vržejo v osrednji dialog med dvema protagonistoma, na podlagi katerega si bralec ustvari širši pogled v zgodovinski okvir in kontekst zgodbe. To pomeni, da Sturman cilja na podučenega in razmišljujočega bralca, ki bo na podlagi podanih indicev kot detektiv sam raziskal dogajanje in iz njega izluščil bistvo. Pri tem deluje kot nekakšen slikar makro detajlov ali, kot v spremni besedi zapiše dr. David Bandelj, kot pisec mikroskopske tehnike, “ki je podobna opazovanju pod mikroskopom, kjer so detajli povečani, kjer so skrivnosti razvozlane in kjer je zaradi takega napora vid opazovalca utrujen.” Marsikateremu bralcu se zato zgodi, da mora zgodbo prebrati vsaj dvakrat, saj pri prvem branju le s težavo umesti dogajanje v ustrezno hermenevtično ozadje, dialogi pa mu ne nudijo dovolj močnega ogrodja, na katerega bi lahko postavil stabilno miselno strukturo.

V knjigi Sinteze se Primož Sturman večkrat poigra s kolektivno in individualno krivdo in jo spretno vnese v medčloveške odnose. Čutiti jo je mogoče tako v zgodbi Zaobljuba, kjer se nekdanja ljubimca poigravata z zamislijo o ponovnem snidenju, kot v zgodbi Maj, kjer v pismu študentke zaslutimo načrtno povzročene očitke vesti nesojenemu očetu nikoli rojenega otroka ali tudi v zgodbi Bacardi Breezer, ki se v nasprotju s prejšnjo ne konča s splavom, temveč z raziskovanjem vzroka za spočetje otroka transvestita in pobožne družinske matere. Kolektivno krivdo po drugi strani lahko zaznamo v zgodbah Cena domovine in Ekspertiza, kjer sta v ospredju tragični zgodbi umorjenih migrantov, ki nastopajo kot grešni kozli za probleme in zločine domačinov, ter v zgodbi z naslovom Krivda, v kateri župljanka v pismu obtoži kaplana spolne zlorabe, obtožba pa se kot senca pogrezne na celotno cerkev. V duhoviti zgodbi Umazana igra pa ženska, ki si želi preizkusiti penetracijo na moškem, sama izbere spolnega sužnja, ki ga njen partner po italijansko razglasi za “ščavota” – svojemu delodajalcu pa ob koncu akta veselo navrže: “Enega ščavota ti pripeljem, da ga nagega privežemo na kamen ob fojbi.”

Protagonisti zgodb Sinteze ne pristajajo v ujetost spolnih vlog in pričakovanj drugih, temveč bodisi pišejo pisma, da bi pri zločincih vzbudili slabo vest, bodisi s performativnimi akcijami presegajo meje dobrega okusa, da bi preobrnili svojo vlogo žrtve in jo postavili na glavo. Tako nas ne čudi, da pisatelj v zgodbi Jaro še sveže izvode komaj natisnjene knjige vrže proti ruskim tankom, ki vdrejo v Prago, medtem ko prekarni novinar v zgodbi Svoboda Roberta Saviana jezno pograbi kamen in ga vrže proti policistom, ki odstranjujejo delavce in sindikaliste pred tovarno. Tudi v prvi zgodbi z naslovom Live in Genova, ki temelji na resničnih antiglobalističnih protestih, ki so se pred leti zgodili v tem italijanskem mestu, posamezniki iščejo načine kako se aktivno upreti vladavini kapitala. Zdi se, da nam avtor skozi zgodbe želi podati napotek, da je najslabše, če pasivno čakamo na spremembe, saj vsaka fokusirana akcija prinese nek oprijemljiv rezultat, vsak metuljev zamah s krili pa dolgoročno povzroči potres posebne vrste. Ob tem nam Sturman v Sintezah kaže kompleksno dinamiko družbenih pojavov skozi mavrico spolnih, ideoloških in političnih razlik in prepričanj, ki jim posamezniki podlegajo iz dneva v dan, ne da bi se tega v resnici zavedali.