Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič
Maribor : Kulturni center, 2020
Naslov druge pesniške zbirke pesnice, umetnice in oblikovalke Matee Gorjup Pišem nakazuje poetološko tematiko, uvodna pesem, ki naslov širi v Pišem ti z mojimi očmi, pa da bo upesnjena ljubezen. In res. Opravka imamo z ljubezensko liriko par exellence, z vsem tistim, kar je v ljubezni občuteno, videno, skrito, boleče in navdihujoče, s tistim, kar se lahko pojavi kot odmev in slutnja ali pa skozi metaforiko zasiči njena čutnost. Pri tem občutenja pesmi lahko vzniknejo iz prostorov, kot v pesmih Severni vrt, Na postelji, Svetišče, Dvorana in drugih, posameznih dni, na primer Danes, Enaindvajsetega in Petek, ali določenega časa v pesmih Po osmi in 5.35. Ob tem pesnica z barvami večkrat slika podobe. Tako lahko »stavek razdeli in ga namoči v posamezne barve«, bela se »razteza in slepi«, zamolčano v očeh je obarvano v vijolično senco, zgodbe, ki so naslikane na košček papirja, prinesejo rjav kovček, moder in rdeč klobuk, portugalska pokrajina je »odpeta v molovski barvi ptičjega speva …«, pogled je prikovan v »barvne strukture risbe …« in Primavera je »odpeta v molovski barvi.«. Najbolj izrazita v tem smislu je pesem Belo, nežna impresija zimske ubranosti.
Vreteno snežnih koščkov
pripravlja ogrinjalo kraljici.
Zimska ubranost.
Bledikasta deklica,
lahkotna,
kot bi bila iz lepenke –
biserna lupina, ki ohranja
na dnu svoje bistvo.
Zunaj je noč.
Matea Gorjup je izvirna tudi v tem, kako kombinira, variira ali postavlja nasproti že znane pomene besed ali celo pravljice, na primer v pesmi Všeč mi je, kjer se spominja razkošja, ki ji ga je nudil ljubljeni, da je bila kot »… Pepelka brez čevljev v črni obleki …«, namesto kočije, ki bi jo odpeljala domov, pa se razkošje všečno konča »ob žlici z bučno torto«. In ko smo že pri pravljicah. Tudi »poljub postane pravljica …«, iz poljubov z ljubljenim moškim se lahko »sešije ogrinjalo iz poljubov vseh dvojin.« Toda ona piše s svojimi poljubi. In ne more nehati.
Zlitje erosa in refleksije lastnega pesniškega ustvarjanja pozvanja tudi v pesmi Sledilka, kjer pesnica govori prek tretje osebe, tiste, ki je nosila svojo pesem »kot kosmat pokrov ali okusen obliž«, srbela v gubi in na pregibu komolca, v nadaljevanju pa podaja sporočilo, ki se konča z verzom »Nikoli brez pesmi« in bralca pretrese zaradi neizprosne predanosti pesništvu, saj ga lahko razume tudi kot esenco njenega bivanja.
Ta pesem.
Ki ji zvečer uspava misli,
da z jutrom nato trčijo vanjo.
Skozi njo se izlije ta pesem.
Njena pesem.
Včasih v pesmih odseva močno metafizično ozadje, kot v pesmi Krila, kjer se besede rojevajo iz obilja srca za angelske poti. Ali pa zazvenijo z nostalgičnimi toni kot v pesmi Plošča, ki v srednjem delu občutenje jesenske zaljubljenosti razkrije v verzih:
Hišica iz kart in limonada
čakata na majavi mizi.
Počutim se kot stara kavarna:
kraljica pozabljenih pogledov,
za pisanje zaljubljenk.
Ljubezen pa je tudi stanje med bolečino in srečo. Med b in s, kot je naslov pesmi, ki samo z začetnicama imenuje tisto, kar se odvija med enim in drugim srečanjem ljubimcev: radost, vznemirjenje, otopelost ob razhodu, pogrešanje in spomin. Spomin, ki je »… rahel, nežen, rdeč in moj …«. Toda pesmi Matee Gorjup so »tako polne upanja, kot ga premore samo ženska, ki se odžeja iz kozarca ljubezni in pljune smrti v obraz,« kot pravi piska spremne besede Alma Lapajne. In zanjo so bile te izpovedi kot obliži za rane. Tudi zato, ker pesnica ne neha ne ljubiti in ne pisati. Oboje nemara prav zaradi tega, ker ve, kaj pomeni »ljubiti kot ljubezen«, če si za konec sposodimo verz francoske pesniške dvojice Zénoja Bianuja in Andréja Velterja iz njune knjige Biti ogenj. Kajti pesniki so večni nosilci ognja. Zaradi poezije in zaradi ljubezni. Matea Gorjup bralca prepriča v oboje.
