Knjige

Viktor Pelevin: Rumena puščica

Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Lud Šerpa, 2019

rumena-puscica
Viktor Pelevin: Rumena puščica
foto: Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Lud Šerpa, 2019

V prozni zbirki Rumena puščica uveljavljenega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina se glavni junaki in v vsakem pogledu središčne osebe znajdejo v nerealnih, tako rekoč metaforičnih, fantastičnih okoliščinah. Z merilnikom verjetnosti bi lahko iz te vrste potegnili dve pripovedi. Prva je po duhoviti konceptualni bizarnosti naslovljena Nastanek vrst, kajti opazujemo lahko Charlesa Darwina, ki se v podkrovju legendarne jadrnice Beagle bojuje za svojo prelomno znanstveno teorijo – in sicer dobesedno, saj se na življenje in smrt pretepa z velikimi opicami, ki mu jih drugo za drugo iz kletk spuščajo navdušeni člani posadke. Torej: brez borca ni misleca! Druga izjema je pripoved Ontologija otroštva, proza, ki je pravzaprav res to, kar nakazuje naslov: v drugoosebnem nagovoru izraženo neizprosno vrednotenje otroštva, vendar vse prej kot idealistično, v surovi obsodbi družbe, nezadovoljne same s sabo. Sicer pa, kot rečeno, obstaja skoraj vzorec: zdravi, moralno nelabilni, prejkone tudi všečni, inteligentni, močni posamezniki se soočajo z okoliščinami in razmerji, ki so v nasprotju z njihovimi dotedanjimi izkušnjami in ki zahtevajo od njih preživetveno prilagoditev: Saša zaide na zborovanje volkodlakov in se tudi sam spremeni v volka, Pjotr Petrovič se kot mesečnik nagiba k padcu z višine in to dejstvo uspešno spremeni v utvaro, naslednji Saša se po rezu med računalniško simulacijo in realnostjo preskakovaje prebija na najvišjo raven nevarne igre, kjer naj bi ga čakala Princesa, Andrej pa potuje z neskončno dolgim vlakom, ki brez postankov že leta, že od nekdaj drvi proti podrtemu mostu.

Viktor Pelevin je v prepletanju fantazijskih dogajalnih prizorišč in fabul velemojster, kar je slovenskemu bralstvu pokazal že z romanom Čapajev in praznota. Ni nujno razmišljati o izvirnosti, kajti z razcepljeno osebnostjo, ki jo premetava po prostoru in času, se je v večen literarni spomin nemara najbolje poigral Kurt Vonnegut v Klavnici 5. Pelevinove alegorije ali namigi nanje so bolj zapleteni, nekako tudi bolj pravljični, smeleje večplastni ter intelektualno bolj igrivi. Ob tem se pisatelj ne spušča v utemeljevanje, kaj v njegovem pisanju zrcali stanje družbe, sploh ruske, in kaj je čisti pisateljski zanos nevkalupljenega fabuliranja. Pač, vlak Rumena puščica v naslovni pripovedi je skoraj neizpodbitna prispodoba kataklizmične krhkosti sedanjega stanja sveta – a kaj, ko se kompozicija na koncu mirno ustavi, potnik Andrej pa lahko neovirano izstopi in med hojo v tiho noč zasliši pomirjujoče zvoke vetra, žuželk v travi in lastnih korakov. In računalnikar Saša se po domala neskončnem pohodu skozi nevarnosti v le napol virtualni igri zave, katerih tipk na tipkovnici se je treba dotakniti, da se dokazi virtualnosti razblinijo. Zdi se torej, da si moramo vedno znova ponavljati, da je dobra literatura, tudi če vsebuje didaktičnost, aktualne metafore in koncepte, izposojene iz dobrih ali tudi sumljivih virov, predvsem literatura in ne prozorna publicistika.

In šele branje brez pričakovanja površnih in lahkih sklepov lahko postane pravi užitek.