Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere Renato Horvat.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Beletrina, 2019
Radmila Lazić je vsestranska srbska literarna ustvarjalka – pesnica, esejistka, publicistka, piše pa tudi kratke pripovedi. Izdala je preko deset pesniških zbirk in prejela številne nagrade, med drugim Disovo ter nagrado Vaska Pope. Čeprav je njena prva zbirka poezije To je to izšla že pred več kot štirimi desetletji, je knjiga z naslovom Brez anestezije njena prva knjiga poezije v slovenščini. Med svojo prvo in prvo v slovenskem jeziku je Radmila Lazić prehodila pesniško pot od »postmodernega ženskega Villona« in »srbske Ahmatove«, kot so jo imenovali, in se utrdila kot sodobni klasik.
Dvojezična izdaja Brez anestezije v prevodu Urbana Vovka, ki je skupaj z avtorico Radmilo Lazić pripravil tudi izbor pesmi, tako prinaša povzetek obsežnega pesniškega opusa. Izbrane pesmi iz domala vseh njenih zbirk niso zavezane prikazu kronološkega zaporedja, gibljive linije spreminjajočega se pesniškega izraza, formalnega pristopa ali motivno-idejnega zanimanja, ampak so različne kontekstualne lege, atmosfere, družbeno-zgodovinske spremenljivke zbirk in pesmi poenotene v izbor najboljšega Radmile Lazić. Knjiga je na ta način izčistila bistvene kvalitete njene poezije – jezikovno neposrednost, feministično angažirano držo ter razgradnjo konvencionalne predstave o subjektu ženskega glasu in pesništva.
Dramaturška struktura zbirke je nedvoumna. Začne se udarno, z mrakobno vizijo 21. stoletja – pesmijo Metafizika somraka iz milenijske zbirke Iz anamneze, ki stvarjenje sveta skozi biblične, starogrške in srednjeveške navezave predstavlja kot napako, saj v njem ni ljubezni »niti za na kruh namazat«. Seznamu oblik trpljenja sledi Psalm, v katerem subjekt pesniškega izjavljanja z nemalo ironije blagoslavlja banalne vsakdanje hišne aparate, družbene in osebne primanjkljaje, ki sodoločajo okoliščine, v katerih mora biti ženska za besedo pripravljena žrtvovati lastno telo. Za verzi Radmile Lazić vselej tičijo telesa. Najsibo razuzdano, smrtno ali pijano, najsibo razpadajoče, nežno ali boleče se ženska telesnost vpisuje kot vsakokratna neizogibna resnica.
Jedro zbirke zavzemata najbolj radikalni deli iz njenega opusa, Zgodbe in druge pesmi ter Dorothy Parker blues, ki deklarativno udarita po patriarhalni matrici pesništva. Formalno so pesmi grajene s satiro in humorjem, ki skozi urbano govorico, žargon in vulgarizme ter erotiko afirmirajo žensko telesnost in seksualnost. Gre tudi za odmik od tradicionalne dihotomične sheme, v kateri moški pogled nadzoruje žensko željo. Pesmi, kot so Evergreen, Mama, Dorothy Parker blues, Take pesmi pišem, Postala bom zlobna babura, Jutranji blues, Razpadanje, Tam, tukaj, Lirske posledice in Sorry, gospod poskušajo afirmirati in normalizirati ženski subjekt, ki ni vezan na romantično razmerje, zakonsko življenje ali stereotipno določeno družbeno vlogo. Pesmi z ljubezensko motiviko narativizirajo in despiritualizirajo telesni užitek, iztrgajo pa ga tudi iz religioznega okvirja, s čimer ženski subjekt postavijo na legitimno avtonomno pozicijo izjavljanja. Ta ni več utišana, podrejena funkcija, temveč aktiven glas, ki svojo invididualnost ključno in v polnosti izraža preko lastne telesnosti in jo tako napravi tudi javno vidno.
Vendar je v zbirki Brez anestezije na delu tudi neka dvojnost. Po eni strani jezikovna neposrednost in vulgarna dostopnost podobja vzpostavljata napetost v okviru ljubezenskega pesništva in njegove tradicije, se povezujeta, razstavljata in preobračata. Po drugi strani pa bi ta spoj lahko deloval skorajda estetsko anahrono in bi redkeje zarezal z izvorno ostrino, a le v primeru, da bi spregledali strašljivo vztrajnost patriarhalnih odnosov moči in družbenega konteksta. Na ta način je jasno, da pesmi, zbrane v zbirki Brez anestezije, še vedno ostajajo vpete v dialog, ki jih pomembno povezuje z aktualnostjo, četudi so se nekateri njihovi principi in teme medtem že ustalili kot uveljavljeno pesniško postopanje.
Dvojno pa ni le razmerje med ravnmi jezika, samimi pesmimi in njihovim družbenim utripom, kompleksna je namreč tudi instanca zavesti, ki vzpostavlja večino pesmi, saj se nahaja v nekakšnem medprostoru preteklega doživetja, spominskega podoživljanja ter sedanjega akta samorefleksivnega pesniškega izkazovanja. Svojstveno dialektiko spomina in časovnosti je mogoče brati kot povzetek celotnega opusa pesnice. Od radikalne, poudarjeno feministične Dorothy Parker blues, ki je bíla bitko z nizom konvencij – pesniških in feminističnih tako na družbenem kot tudi polju ženske seksualnosti in pozicije v poeziji – se zbirka Brez anestezije izteče proti eksistencialnem sentimentu smisla izpraznjene vsakdanjosti in smrtnosti. Kljub temu se zbirka ne sklene z obupom, ki ga parodira Obupani psalm, kot tudi ne s krivdo obstoja v pesmih Kriva sem in Izpoved. Če se na začetku zbirke, v pesmi Evergreen, odreka kolektivni identifikaciji, njen konec govori s preroško upajočim: »Naša noga je na pragu. Prihajamo po svoje.«
