Tomaž Skrbinšek o vpogledu, ki nam ga v živalske populacije in njihovo evolucijo ponuja danes molekularna genetika.
Slovenija se lahko pri ohranjanju in skrbi za velike zveri v naših gozdovih pohvali s številnimi izrednimi uspehi, saj pri nas živijo vse tri evropske velike zveri, volkovi, risi in medvedi. Toda njihova genska slika pripoveduje zelo različne zgodbe. Medvedov je veliko in tudi z genskega vidika je naša populacija v izvrstni formi. Tudi volkovom ne gre slabo. Ker so za razliko od medvedov teritorialni, sami zelo dobro omejujejo svoje število. Tako jih pri nas živi okoli 50 in to je številka, ki ob pomoči genskih raziskav omogoča zelo podrobno preučevanje, dobro so poznane tudi njihove družinske vezi. Daleč najslabše gre risu, saj so pri nas živeči risi v tesnejšem sorodstvu kot bratje in sestre. Pred gotovim izumrtjem se zato največjo evropsko mačko skuša rešiti s prihodom novih živali. Prav v teh dneh se bo v Slovenijo preselil prvi izmed devetih risov, ki bodo k nam prišli v okviru projekta LifeLynx iz Romunije in Slovaške. Ne glede na specifike posamezne vrste se danes tako preučevanje kot priprava strategij za ohranjanje divjih živali v vse večji meri naslanja na spoznanja molekularne genetike. Njen nagli razvoj v zadnjih letih namreč omogoča vse podrobnejši vpogled tako v stanje različnih populacij kot v njihov evolucijski razvoj. O tem smo se v tokratnih podobah znanja pogovarjali z doc. dr. Tomažem Skrbinškom s katedre za ekologijo in varstvo okolja oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete.
