Avtrorica recenije: Veronika Šoster
Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič
Ljubljana : Sanje, 2018
Potni list je prav posebna knjiga malteškega ustvarjalca Antoina Cassarja. Ne gre za pesniško zbirko v klasičnem smislu, ampak za projekt, ki opozarja na sodobne družbene probleme, saj Cassar deluje tudi kot aktivist na področju begunske problematike. Potni list je knjižica, ki po velikosti, barvi in grafiki posnema pravi potni list, in čeprav je bila izdana pred slabim desetletjem, je danes še kako aktualna. Zaradi svoje eksperimentalne forme in družbenokritične narave je hitro prerasla okvir, po njej so nastale gledališke predstave, razstave, projekti. Prek spleta je mogoče naročiti svoj lastni Potni list, možna je izbira barve in jezika, izkupiček od prodaje pa je namenjen različnim združenjem za zaščito beguncev in njihovih pravic.
Vsebina je precej klasična, kar malo razočara. Oblika namreč kaže na prelomnost, novost in provokativnost, zato bi pričakovali več igranja z vsebinskimi elementi dejanskih potnih listov. Toda poezija sega dlje od podatkov, hoče sporočiti Cassar: »ni potrebe, da bi komurkoli povedal svoje ime, kdaj in kje si se rodil, katerega spola si, kaj si po poklicu, kakšna je barva tvoje kože ali od kod izhajaš, ni potrebe po serijski številki, stari žalostni fotografiji, tvojih fizičnih merah, […] ni potrebe, da bi te oslepili s skeniranjem mrežnice, tvoje lepe oči pripadajo samo tebi in tistim, ki jih ljubiš.« Jasno je, da gre za protestno pesem, za upor proti ločevanju in razmejevanju, in v tem smislu Potni list postane polnokrven anti-potni list.
Knjiga je odprta in stremi k podiranju meja. Pričujoča izdaja je večjezična, poleg slovenščine vsebuje še španščino, angleščino in hrvaščino. Cassarju se pozna, da se je v življenju nenehno selil, saj se izraža v več jezikih, ki jih srečamo v pesnitvi, pojavljajo se zelo različni kraji. Gre za globalno besedilo, ki opozarja na strpnost in sprejemanje, in pesnik vsakogar, ne glede na deželo rojstva, imenuje »moj rojak«.
Uvod in začetek sta izrazito lirična, opomnita, da gre za literarni potni list, ki omogoča popolno svobodo: »če želiš, ga lahko vržeš v morje in gledaš, kako odteka črnilo, kako razpadajo strani […], če želiš, ga lahko vržeš v zrak in gledaš, kako prhuta in leti v vetru, in te ponese, če želiš, s seboj.« Osrednji del je veliko bolj neizprosen. Pesnik najprej našteva, česa vsega lastniku potnega lista ni treba delati (ni treba plezati čez zidove, ni se treba vkrcati na gumenjak). Ozračje postane zelo neosebno, skoraj novičarsko, kar opozarja na to, kako hitro se v vsem tem izgubi posameznik, hkrati pa je opisovanje nasilja zelo grafično in res odpira oči. V nadaljevanju se naracija obrne, saj našteva, kaj vse se sme narediti s potnim listom. To deluje čudovito utopično, saj se pesnik ne ozira na omejitve, zakone in prepovedi, njegov Potni list je namreč pesem, ki ima vstop povsod, saj lahko v vsakem trenutku poleti nad krivice, ozkoglednost in nestrpnost.
V Potnem listu Antoina Cassarja se tako prepletata optimizem in družbena kritika, ki pa na trenutke spolzi v moralizem, saj je preveč neposredna. Kljub temu gre za uspešen poskus odpiranja dialoga in za filantropsko gesto, ki na čisto svoj način nastavlja ogledalo sodobni družbi.
