Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jutri bodo v Slovenskem mladinskem gledališču premierno uprizorili predstavo Slovenija šteje, pod katero se podpisujeta Sebastian Nübling in Jackie Poloni in ki se spreminja glede na angažma sodelujočih v njej. V slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa bo danes potekala premiera broadwayske komedije Prebrisane male laži hrvaške režiserke Nenni Delmestre.
Med gosti festivala Fabula je bil letos tudi katalonski pesnik in pisatelj Pol Guasch. Ob tem je v slovenščini v prevodu Veronike Rot izšel njegov roman Napalm v srcu. Osrednji temi sta boj za preživetje in ljubezen v postapokaliptičnem svetu. S Polom Guaschem se je o pisanju, o romanu, o literarnem uspehu - pa tudi o tem, kako je pisati v manjšinskem jeziku, pogovarjala Petra Meterc. Bere Igor Velše, ton in montaža Mirta Berlan.
V biografskem filmu Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo slavno avstrijsko pisateljico igra luxemburška igralka Vicky Krieps, ki smo jo nazadnje gledali kot avstroogrsko cesarico Elizabeto v filmu Korzet. Scenaristka in režiserka Margarethe von Trotta, ena vodilnih feminističnih filmark, je pri svojem novem filmu, ki opisuje izsek življenja Ingeborg Bachmann, izhajala iz njenih avtobiografskih besedil. Von Trotta v ospredje tudi sicer rada postavlja močne, lahko bi rekli izjemne ženske, resnične zgodovinske osebnosti, predvsem take, ki pišejo – spomnimo se njenega filma o filozofinji in politični teoretičarki s preprostim naslovom Hannah Arendt. O novem filmu ustvarjalke, ki je pred dvema letoma prejela častno nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo, razmišlja Gaja Pöschl. Bere Maja Moll.
Pred nekaj leti smo si lahko v slovenskih kinih ogledali dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberti, v katerem prek nenavadne, na videz detektivske zgodbe v domu za starejše naslika portret starosti, ki jo v omenjenem domu zaznamuje osamljenost. Režiserka tudi v najnovejšem filmu z naslovom Neskončni spomin raziskuje enega izmed vidikov starosti – nehoteno, prezgodnjo izgubo spomina, ki je posledica Alzheimerjeve bolezni. Film si je ogledala Petra Meterc.
Pol Guasch, rojen leta 1997, je katalonski pesnik in pisatelj. Na King’s Collegeu v Londonu je zaključil magisterij iz sodobne književnosti, kulture in teorije, trenutno pa se ukvarja s svojo doktorsko disertacijo o ljubezni in poetiki na Univerzi v Barceloni. Je avtor pesniških zbirk Tanta grana in La part del foc, s svojo poezijo je sodeloval na mednarodnih pesniških branjih od Južne Afrike do Švice in Nemčije, so zapisali v besedilu ob njegovem gostovanju na Fabuli. Njegov roman Napalm v srcu je izšel v prevodu Veronike Rot. O knjigi se je z avtorjem pogovarjala Petra Meterc.
V Galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Marie Lassnig, ki sodi med osrednje osebnosti evropskega likovnega sveta 20. stoletja. Gre za prvo samostojno razstavo mednarodno priznane avstrijske umetnice na Slovenskem. V UGM Studiu v Mariboru pa predstavljajo unikatno prostorsko postavitev ene izmed najprodornejših mariborskih umetnic, Metke Kavčič. Razstavi je naslov Ostaline.
V ospredju zadnjega filma Sophie Coppole z naslovom Priscilla je naslovna Priscilla Ann Presley in njena leta, preživeta z deset let starejšim Elvisom Presleyem. Oceno filma je pripravila Petra Meterc.
Pogovor z ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in publicistko Alexandro Halkin iz Chicaga o njenem sodelovanju z zapatističnimi skupnostmi v Mehiki v okviru projekta Chiapas Media, pa tudi o vzpostavitvi projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Vojko Kokot.
Ocena filma Režiser: Alexander Payne Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Ivan Lotrič Paul Hunham je strog in zagrenjen profesor antične zgodovine na prestižni gimnaziji Bartonova akademija, ki jo je nekoč tudi sam obiskoval. Kljub strokovnosti je zaradi svojega trmastega in vzvišenega značaja nepriljubljen tudi med sodelavci in pri vodstvu, zato dobi nalogo, da med božičnimi počitnicami poskrbi za skupinico dijakov, ki gimnazijskega kampusa ne bodo zapustili. Ker večina teh sprejme velikodušno ponudbo enega od očetov, da jih odpelje na smučanje, ostanejo na koncu v opustelem kampusu samo profesor Hunham, temnopolta kuharica Mary in najbolj svojeglav dijak Angus, s katerim se nazadnje odpravita na izlet v bližnje velemesto, Boston. Bartonova akademija je celovečerec, s katerim se v polni formi po šestih letih premora vrača Alexander Payne, mojstrski pripovedovalec nepretencioznih dramskih zgodb s komičnimi in satiričnimi primesmi. V številnih pogledih se nahajamo na že znanem terenu, med drugim gre za peti film avtorja, v katerem igra izlet oziroma road trip pomembno vlogo pri samospoznavanju, znova sta tudi združila sile z izvrstnim Paulom Giamattijem, ki je igral depresivnega učitelja že v njunih Stranpoteh (Sideways, 2004). Dogajalni čas filma so zgodnja 70. leta prejšnjega stoletja, ki so bila v Združenih državah Amerike, pa tudi drugod, obdobje velikega družbenega vrenja in zahtev po spremembah. Čeprav se zdi, da je čas na Bartonovi akademiji pravzaprav zamrznjen v nekih ritualih poštirkanega zgornjega srednjega razreda, Alexander Payne in njegov scenarist v pripoved spretno vpletata drobce realnosti in z njimi poustvarjata zgodovinsko ozadje, v katerem čutimo tragedijo vietnamske vojne, razrednih razlik in rasnih napetosti. Nenazadnje avtorji tudi spretno minirajo idilično podobo božičnega obdobja, ki je zaradi zapovedane sreče za mnoge posameznike izjemno stresno. Zgodnja 70. leta so bila tudi čas, ko je prišla v Ameriki do izraza avtorska generacija mladih cineastov, ki so se navdihovali pri evropskih novovalovcih. To eksplozijo ustvarjalnosti poznamo pod imenom Novi Hollywood in film Bartonova akademija lahko razumemo tudi kot poklon temu gibanju. Še posebej se Payne z vizualno podobo filma, zasedbo manj znanih igralcev in njihovim odličnim vodenjem, uporabo realnih lokacij in z drugimi elementi naslanja na danes malce spregledanega Hala Ashbyja, pri čemer imam v mislih predvsem njegovo Zadnjo nalogo (The Last Detail, 1973) in road trip, ki spremeni vse udeležence. Pa tudi dosleden antiavtoritaren položaj, ki prežema vse Ashbyjeve celovečerce. Bartonova akademija je sicer tudi film, v katerem je do meje klišejev vse na svojem mestu in ga ni težko imeti rad. Gre za zelo klasično pripoved o gnostičnem spoznavanju samega sebe, pa tudi o poti preobrazbe v smislu ugledati človeka v drugem namesto izvrševanja nekih vlog in funkcij. Glede na temeljno humanistično sporočilo filma in na celovito kakovost produkcije tako kar malce preseneča, da je pri letošnjih oskarjih ostal nazadnje praznih rok.
Poročamo o zmagovalcih mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu, pa tudi iz Clermont-Ferranda, kjer poteka največji mednarodni festival kratkega filma. Napovedujemo še 18. festival gorniškega filma in ocenjujemo film Bartonova akademija Alexandra Payna.
V Cankarjevem domu bo potekala osrednja državna proslava pred kulturnim praznikom, 8. februarjem, na kateri bodo podelili najvišja priznanja v umetnosti. Prešernovi nagradi za življenjsko delo bosta prejela Erika Vouk in Henrik Neubauer, ob tem pa bodo podelili še šest skladovih nagrad. V knjigarni Konzorcij je bil razglašen zmagovalni roman natečaja modra ptica za mladinski roman 2024, posvečamo pa se tudi nekaterim novim izdajam Cankarjeve založbe.
Edina dnevna informativna oddaja o kulturi. V dobrih petnajstih minutah povzame kulturno in ustvarjalno dogajanje pri nas. V njej skrbimo za odzive na minule kulturne dogodke (z ocenami predstav, razstav ali knjig), predstavljamo novosti, festivale in kulturno problematiko kot tako. Namenjena je tudi javnim kulturnim razpisom in nagrajencem številnih festivalov, tako pri nas kot v tujini. Na sporedu od ponedeljka do petka ob 16.10.
Oziramo se v Slovensko filharmonijo, kjer se drevi s slavnimi Vivaldijevimi Štirimi letnimi časi pričenja že 9. festival baročne glasbe. Posvetili pa se bomo tudi predstavi Harun in morje zgodb v Prešernovem gledališču Kranj, uprizoritev romana Salmana Rushdieja, fantazmagorični zgodbi o svobodi govora. Režirala jo je Ivana Djilas, ki je tudi avtorica dramatizacije.
V Slovenski kinoteki so v sodelovanju s SCCA-Ljubljana gostili ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in pisateljico Alexandro Halkin. S predavanjem in projekcijo kratkih filmov je predstavila svoje delo: začetke sodelovanja z zapatističnimi skupnostmi in vzpostavitev projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov.
Makedonska filmska režiserka Kumjana Novakova živi in ustvarja med Skopjem in Sarajevom. Kumjana Novakova je raziskovalka, ena od pobudnic festivala Pravo ljudski v Sarajevu, ki ga tudi vodi, predvsem pa režiserka. Dokumentarni film Kumjane Novakove Tišina razuma, ki se posveča pričevanjem o zločinih spolnega nasilja med vojno v Bosni, je poleti na Sarajevskem filmskem festivalu prejel nagrado za človekove pravice. Z avtorico se je pogovarjala Petra Meterc. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Maks Pust. Foto: Sarajevski filmski festival
V sekciji Predpremiere na festivalu Liffe tudi letos najdemo najboljše filme, ki so svoje premiere doživeli na velikih festivalih, med njimi Zeleno mejo Agnieszke Holland in Nesrečna bitja Yorgosa Lanthimosa, ki sta bila nagrajena na festivalu v Benetkah, pa tudi nove filme Hirokaza Kore-ede, Christiana Petzolda in drugih. Nekaj si jih je ogledala Petra Meterc.
V oddaji se oziramo na oder Slovenskega ljudskega gledališča Celje, kjer so pod režisersko taktirko Luka Marcena uprizorili predstavo zasnovano po romanu Vinka Möderndorferja Druga preteklost, spoznavamo pa tudi nove izdaje otroške in mladinske književnosti, denimo didaktični slikanici Polžek Oli svetuje, Zgodbe o odnosih za pogovor z otrokom avtorice Martine Peštaj.
Pero Damjana Kozoleta je film o življenju, karieri in strahovih Petra Musevskega, velikega slovenskega igralca in režiserjevega dobrega prijatelja. Na letošnjem festivalu slovenskega filma je prejel Vesno za posebne dosežke, ta teden pa je prišel na redni spored Kinodvora. Petra Meterc v svojem prispevku razmišlja o filmu, vanj je vključila tudi delčke iz svojega pogovora z Damjanom Kozoletom.
Filmski del programa Mesta žensk je tudi letos ponudil raznolike filme režiserk, ki v ospredje svoje filmske umetnosti postavljajo ženske perspektive. Med drugim smo lahko na festivalu videli igrani film prvakinje francoskega novega vala Agnes Varda z naslovom Ena poje, druga ne, feministični muzikal o ženskem prijateljstvu in še danes aktualnem boju za pravico do odločanja o lastnih telesih. Na programu sta bila tudi slovenska dokumentarca Telo Petre Seliškar, Obzornik 242 – Sunčane pruge Nike Autor, pa Vrata sanj iranske režiserke Negin Ahmadi ter večkrat nagrajeni igrani celovečerec Klondike ukrajinske režiserke Maryne Er Gorbach. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turškega rodu; v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom pripoveduje in razmišlja o svojem odraščanju v konservativni, verni družini. Opisuje dilemo dekleta, ki se je uprlo muslimanski vzgoji, kar je v družini povzročilo nepopravljiv razkol. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Lale Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj. Ob njenem obisku v Ljubljani se je z Lale Gül pogovarjala Petra Meterc. Ton in montaža Robert Markoč, bere Mateja Perpar. Foto: posnetek zaslona iz intervjuja z Lale Gül https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Lale_G%C3%BCl_in_2021_(cropped).png https://www.youtube.com/watch?v=8EDMQB82hOQ
