BISERNI GUMB

Tudi v času največjega razcveta južnoameriškega filma, o čilski kinematografiji ni bilo dosti slišati. Še manj znana je bila dokumentarna produkcija, čeprav je imel Čile vztrajnega in pogumnega dokumentarista, Patricia Guzmana, ki si je zastavil za življenjski cilj, da bo ohranjal čilski kolektivni in zgodovinski spomin s pomočjo filma. Kajti dežela brez filmskih zapisov je kot družina brez fotografskega albuma, je nekoč dejal. Vendar je Patricio Guzman še veliko več. Pravzaprav je že sam nekakšen zgodovinski spomin, še bolj pa umetniški, saj so njegovi filmi tudi izraz razvoja dokumentarnega filma od golih zapisov do poetičnih izpovedi. Že kot mladenič je odšel iz Čila in študiral filmsko režijo tudi v Madridu. V prelomnih letih čilske zgodovine je bil med vojaškim udarom dva tedna zaprt na stadionu, pozneje pa po prvem delu filma Bitka za Čile leta 1973 še v zaporu. Njegov snemalec se iz njega ni več vrnil, Guzman pa se je odselil v Evropo. Vse te politične in fizične grozote so na njem pustile neizbrisen pečat in v vsakem njegovem filmu se skrivajo ali privrejo na dan kot dejstva, ki jih zgodovina ne sme pozabiti. Kajti problem Čila je prav neverjetna narodova amnezija, ki jo je ukoreninila dolgotrajna vojaška diktatura. Ta še danes ovira javni govor o obdobju zatiranja ali predvajanje filmov s to temo. Zato so Guzmanovi filmi še toliko pomembnejši za vzdrževanje zgodovinske kontinuitete. Ta se pri njem širi od makrokozmosa do mikrokozmosa in nazaj. Njegova izobrazba in zanimanje za arheologijo, astronomijo in filozofijo mu omogočata, da vzpostavlja ravnotežje med kozmičnim in zemeljskim, med lokalnim in osebnim, ter vse to poda v obliki filmskih podob z zelo skopim komentarjem. Kolikor ga je, razkriva prikrita dejstva, ki morajo na dan, predvsem pa mojstrsko povezuje pokrajino, ljudi in kozmos. Seveda kaže predvsem izgubo teh nedoumljivih povezav, ki pa so bile nekoč del vsakdana staroselcev. Biserni gumb je tako smiselno nadaljevanje Nostalgije po svetlobi. Etnični genocid severnih indijanskih plemen se tokrat nadaljuje na jugu, v Patagoniji, na obeh območjih pa se dogaja sodobnejši genocid vojaške hunte. Povezovalni element je voda kot nosilec življenja tako v vesolju kot na Zemlji – odkritja največjih observatorijev na svetu v puščavi Atacama in dokaz kaplje vode v muzejskem kristalu ter seveda indijanska plemena, ki so bila z vodo življenjsko povezana. Prav tako kot z zvezdami, ki so si jih risali po telesu. Danes pa je voda tudi prostor neizpodbitnih dokazov pobijanja drugače mislečih. Znanost raziskuje spomin vode, Guzman pa daje dokaze o tem prek podob in grlenega petja, kajti voda ima tudi zvok. Znanost raziskuje kolektivni spomin s teleskopi, Guzman pa s kamero in oboje je enako prepričljivo. Spremno besedilo, ki ga umirjeno in premišljeno bere avtor, pa nas seznani tudi s stvarnim in metaforičnim pomenom bisernega gumba.

Sinhronizacija zgodovine, geografije in fizičnega sveta je tista skrivnost, ki daje filmu moč. Odpira miselne prostore, nove uvide in sublimne povezave, katerih mojster je prav Patricio Guzman. Njegova poetična moč je v tem, da odstranjuje vrhnjo plast realnosti in nas popelje v njeno podstat, plast, ki se konča v skrivnostih zemeljskega sveta in vesolja. Avtor po svoje sporoča, da je moč spomina in spominjanja neločljivo povezana z znanostjo in intuicijo ter da ji nasilje ne more do živega. Zahteva pa nenehen angažma, nekakšen osebni pogled na stvarnost – to je pravzaprav bistvo vseh Guzmanovih filmov.

Neva Mužič