Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Benetkah so se v sklopu predogleda 60. umetnostnega bienala začela vrstiti odprtja nacionalnih paviljonov. Prireditev, ki poteka pod krovnim naslovom Tujci povsod, se tudi letos odvija v luči političnega in vojnega dogajanja. Po več protestih proti udeležbi Izraela na bienalu, so ustvarjalci nedavno sporočili, da paviljona ne bodo odprli, dokler v Gazi ne bo dosežen dogovor o prekinitvi spopadov in izpustitvi talcev. Odprl pa se je že slovenski paviljon, ki je letos prvič zgolj v javnem prostoru – v parku med obema ključnima prizoriščema bienala. Vlogo paviljona je prevzela industrijsko izdelana klet, do katere nas vodijo stopnice, ki ustvarijo dramaturgijo naših pričakovanj in poti v umetniški objekt. Projekt sta pripravila umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar. Tik po odprtju se je z umetnico in komisarko projekta, vršilko dolžnosti direktorice Moderne galerije Martino Vovk, pogovarjala Iza Pevec.
Ko spremljamo vojne in druge katastrofe po svetu, se včasih čutimo nemočne, kako ukrepati. Najslabše, kar se nam lahko zgodi, je prepričanje, da se ničesar ne da spremeniti, opozarjajo pisatelji, ki se na Bledu udeležujejo 56. mednarodnega srečanja pisateljev PEN. Sredina prva razprava je nosila naslov Posledice katastrof na mirovniške procese: Odziv pisateljev. Osrednja naloga srečanja je oblikovanje resolucije o Gazi, podali pa bodo tudi izjavo o zgodovini ne ukrepanja na ruske napade na Ukrajino.
V Benetkah se danes v okviru predogleda tamkajšnega umetnostnega bienala odpira slovenski paviljon. Ta bo prvič zgolj v javnem prostoru, s projektom Garden Secret for You oziroma Skrivnost vrta zate pa se predstavlja umetnica Nika Špan. Letošnji bienale bo pod vodstvom kuratorja Adriana Pedrose v ospredje postavil tujce in na to temo se odziva tudi naš projekt, ki pa tujost razume na nivoju umetniškega objekta. Naš paviljon bo v javnem prostoru Benetk deloval kot tujek pravi umetnica Nika Špan, ki je na fotografijo tega nenavadnega objekta med skulpturo in arhitekturo naletela na spletu in se najprej vprašala – kaj je to? V ospredju bo tudi tema nacionalnega paviljona. Ta sistem nacionalnih paviljonov je za beneški bienale značilen. Ker Slovenija stalnega paviljona nima, prostora v Arzenalu pa nismo uspeli pravočasno pridobiti, se letos predstavljamo malce izven obeh osrednjih prizorišč. V tej lokaciji in nenavadni tujosti objekta, ki bo v vlogi paviljona, pa se, tako kurator Vladimir Vidmar stikajo tudi naša pozicija v mednarodnem umetnostnem prostoru ter želje in pričakovanja glede predstavitve na bienalu. Garden Secret for You – Skrivnost vrta zate pa Vidmar opiše tudi kot nemogoči objekt – klet sredi mesta, v katerem kleti niso mogoče.
V Ljubljani se je včeraj mudil Tariq Ali, britansko-pakistanski intelektualec in vplivni aktivist protestnega gibanja proti vojni v Vietnamu. Ali se je pred polno Linhartovo dvorano Cankarjevega doma pogovarjal s filozofom Srećkom Horvatom v sklopu večerov z naslovom Kritični kabaret, ki ga Horvat kurira s Patricijo Maličev. V pogovoru za naš radio je Ali komentiral dvoličnost mednarodne skupnosti do vojn v Ukrajini in Gazi in prizadevanja Slovenije in drugih držav za priznanje Palestine v primernem trenutku.
V 83. letu starosti je umrl slikar Gustav Gnamuš, ki spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. Cenjen je bil predvsem kot občutljiv kolorist, za svoje delo pa je prejel tako Jakopičevo kot Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, a je Gnamuš barvo razumel manj mitološko. V zgodnejših delih je izhajal iz figuralike, a se je potem obrnil predvsem k raziskovanju sevanja in atmosfere barve ter odnosov med barvami in oblikami; njegove slike bi lahko označili tudi kot meditativne. Diplomiral je leta 1966 na ljubljanski likovni akademiji, kjer je pozneje bil tudi profesor za risanje in slikanje. Leta 2000 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled njegova retrospektiva, devet let pozneje pa še v Galeriji Murska Sobota. Gnamuševa umetnost zrcali avtorsko vsebino in svetovni nazor predvsem s svojo mirnostjo, je zapisal Jure Mikuž in še, da ima barva v njegovem delu sugestivno in hipnotično vsebino. Doživljanje slike naj bi umetnik nekoč primerjal z izkušnjo astronavta v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2001 pa je Gustav Gnamuš spomnil tudi na staro modrost, da moramo, če hočemo dojeti nevidno, kolikor je le mogoče globoko prodreti v vidno.
V Gradcu se je iztekla nova izdaja Diagonale – festivala avstrijskega filma, na katerem se je odvil tudi za slovenske ustvarjalce pomemben strokovni dogodek o možnostih boljše povezave med Avstrijo in Slovenijo, kar zadeva koprodukcije. Poudarek festivala je bila seveda na novi beri avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, festival je letos dobil tudi novo vodstvo.
Na slovesnosti, ki jo je v sodelovanju z Moderno galerijo pripravila Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, so podelili nagradi in priznanji Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost. Za življenjsko delo so se poklonili 96-letni ilustratorki Ančki Gošnik Godec, med drugim avtorici podob v Muci copatarici in Treh botrih lisičicah. Vse od ustanovitve nagrade leta 1969 je to šele šesta nagrajenka in kot prva ilustratorka. Nagrado za opus zadnjih petih let so podelili slikarju in kiparju Juriju Kalanu, priznanji Riharda Jakopiča pa sta letos prejeli slikarka Tina Konec ter novomedijska sodobna umetnica Đejmi Hadrović.
Zmagovalka 54. festivala Teden slovenske drame je predstava Mrakijada, uprizoritev v izvedbi SNG Drama Ljubljana in režiji Nine Rajić Kranjac. Prejela je Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa in nagradi za najboljšo igralko in najboljšega igralca. Na festivalu, katerega v ospredju je bila tematika vojne, so podelili skupno 9. nagrad. Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je prejela Iza Strehar za besedilo Nezakonske matere. Sklepno slovesnost festivala so začeli s pesmijo Če moram umreti, ki jo je je palestinski pesnik Refaat Alareer napisal le nekaj dni, preden je umrl med bombardiranjem Gaze.
V ponedeljek se v Bologni začenja 61. izdaja ene največjih knjižnosejemskih prireditev na svetu, ki vsakič znova v središče postavlja književnost za otroke in mlade. Dogodki, namenjeni predvsem avtorjem in ilustratorjem, likovnim umetnicam, pisateljicam in pisateljem ter drugim, ki se strokovno ukvarjajo s tem področjem, bodo potekali štiri dni. Slovenija, ki se je odločila, da svoje častno gostovanje zaznamuje z logotipom s strešicami in šumniki ŠČŽ, bo na približno 30. dogodkih na sejemskih prizoriščih in drugod po Bologni imela možnost promocije in uveljavljanja tovrstne književnosti; in za bolj poudarjeno sodelovanje z mednarodnim knjižnim, likovnim ali filmskim področjem, s področji novih in hibridnih medijev … nenazadnje so se letošnji prireditelji odločili, da bodo tokrat več pozornosti namenili stripu. V Bologni bo z veliko razstavo 44 ilustratork in ilustratorjev, med njimi jih bo 12 še posebej v ospredju, v celotnem katalogu pa jih je zbranih 59, v osrčju likovni del književnosti za otroke in mlade, vendar bodo nekateri dogodki, predvsem konferenca z naslovom Slovenija rada bere v knjižnici Salaborsa, posvečeni tudi knjižnemu besedilu, predstavitvi slovenskih bralno spodbujevalnih akcij, bralni pismenosti in promociji branja.
V Slovenskem mladinskem gledališču bodo zagnali stroj Slovenija šteje. V soboto bo namreč premierna uprizoritev tega avtorskega projekta, ki postavlja v središče Slovenijo in delo, ki je potrebno, da se vzpostavlja, ohranja in spreminja. V središču projekta je stroj, ki ga sestavljamo vsi, ki sodelujemo v projektu Slovenija, vsi, ki vsak dan prispevamo svoj delež k temu, da obstaja. Stroj, ki za pogon izkorišča glasbeni beat in gib, so zapisali ob predstavi. Ritmična podoba Slovenije je nastala tudi na podlagi pogledov tujcev, v režiji Sebastiana Nüblinga in Jackie Poloni.
Kadar se odpravimo na potovanje, se danes pogosto obrnemo tudi k spletnim zapisom in ocenam. In če bi preverili, kaj so na Googlu o nekaterih znamenitostih Ljubljane zapisali tuji in domači obiskovalci, bi o Zmajskem mostu lahko našli takšna mnenja: "Most z zmaji. Raje pojdite kam drugam." "Nikoli nisem bil v Sloveniji, le sovražim zmaje" Tudi Ljubljanski grad ali Tromostovje sta deležna kritik: "Od slovenskega gradu pričakujem več" "Trije mostovi? Resno? Naredili bi en res širok most in šli dalje z življenjem." Podobnih absurdnosti je še več ob delu, v katerega so vključili kritike Ljubljane z eno zvezdico, pravijo ustvarjalci razstave Enozvezdične ocene – voden ogled v ljubljanski Aksiomi. To so Selena Savić, Gordan Savičić in !Mediengruppe Bitnik, ki jo sestavljata Domagoj Smoljo in Carmen Weisskopf. Sprašujejo se, kako naše dojemanje in izkustvo nekega kraja oblikujejo takšne ocene. Čeprav so pogosto zelo osebne in včasih absurdne, pa imajo namreč na turistično industrijo in naše doživljanje prostora realne učinke. Foto: Aksioma
Festival balKam predstavlja pregled najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije. Letošnja novost je podelitev nagrade za najboljšo fotografijo v študentskem filmu, v spremljevalnem programu festivala pa so priredili tudi okroglo mizo na temo pogojev za delo filmskih snemalcev in snemalk, ki jo je moderiral Simon Tanšek. Na njej so sodelovali gostje iz Slovenije in držav Balkana. Delo filmskega snemalca, snemalke je avtorsko delo, filmska fotografija pa je ključni umetniški vidik filma, ki pomembno določa samo filmsko pripoved. Pa so jim pri nas in v regiji zagotovljeni pogoji za delo, ki zagotavljajo socialno varnost in možnost varnega in kontinuiranega ustvarjanja – nenazadnje pa tudi nastajanje kakovostne filmske produkcije? O tem Darko Herič, ki je kot snemalec oziroma direktor fotografije podpisal filme, kot so Vesolje med nami, Ne bom več luzerka, Dvojina in številne druge.
