Stanislaw Lem: Gospodov glas

Prevedla Tatjana Jamnik; Kulturno-umetniško društvo Police Dubove; Vnanje Gorice, 2016

????????????????????????????????????

Znameniti poljski pisec Stanislaw Lem je s svojo leposlovno in sporočilno strategijo smiselno podčrtal izraz znanstvena fantastika. Če roman Gospodov glas primerjamo s tonami plaže, ki ne prerašča nivoja računalniške animacije in dvomljivih domislekov, je jasno, kakšno oziroma katero fantastiko spremlja znanstvenost. In ne le to: če se v literarnem pankrtu, v katerem prednjačijo anglosaška peresa, moralno-etične zadrege rešujejo črno-belo kot po tekočem traku, se Lem opredeljuje za dobro z miselno poglobljenim in natančnim pretresom ponujenih vprašanj.

Pisec uporablja prvoosebni glas vrhunskega znanstvenika, matematika Petra E. Hogartha, ki knjigopisno razčiščuje svojo vlogo v tajnem projektu, imenovanem Gospodov glas. Sofisticirane astro-fizikalne aparature namreč zaznajo nekakšno kozmično radiofonsko pismo, kodirano sporočilo domnevne medgalaktične civilizacije. To sproži zanimanje ne le med znanstveniki, temveč tudi v državnem vrhu, ki sproži delovanje tajnega raziskovalnega sistema s prvovrstnimi umi vseh mogočih področij. Lem nam seveda ne podaja presenetljivih scenarističnih zasukov in cenenih odgovorov na neodgovorljiva vprašanja – lahkega bralskega upanja torej ne bo zadovoljil z vsebino vesoljskega komunikeja, z izkaznico daljne civilizacije in povečini tudi ne z namenom vzpostavljanja medplanetarnega kontakta. Človeški um, tehnologija in znanstvena raven so dovolj močni, da s skupnimi močmi prevedejo delček Gospodovega glasu v materijo, in to v živo, seveda pa se zelo hitro pokaže težnja spremeniti odkritje v orožje, in to takšno, ki bi povzročilo popolno uničenje Zemlje. Hogarthovo osebno izkustvo z zlom je povezano s tako rekoč zločinskim nekaznovanjem, kar je pravzaprav vzorec, v katerem se razvija destruktivna moč človeka – in ker tako razume tudi pošiljatelje kozmičnega pisma, da so torej spoznali zlo in se odločili za dobro, se odloči za dejavno nasprotovanje smeri projekta in ta v smislu hotenj ambicij sistema v resnici propade.

Nemara bi se literaturi, kakršno piše Stanislaw Lem, bolj kot znanstvena prilegel izraz filozofska fantastika. Pisec ostro in razumniško neizpodbitno secira človeško civilizacijo, ki se sooča z bivanjem z jedrskim orožjem in brezpotnostjo znanosti, prav nenačrtne posledice razvozlavanja sporočila iz vesolja pa spretno ponuja kot morebitno upanje, kot možnost prihodnosti. Prvoosebnosti vrhunskega uma, torej matematika Hogartha, se prilega tudi zahteven intelektualni jezik, ki pa nikakor ni suhoparen in nečustven. Roman Gospodov glas je zahtevno branje, ki pa bralcu jasno kaže, kako zapletena sta človekova bit in obstanek.