Muriel Barbery: Življenje vilinov

Prevedla Saša Jerele, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016

Po devetih letih premora se je lani na književno prizorišče vrnila Muriel Barbery, francoska pisateljica, ki je leta 2006 zaslovela z romanom Eleganca ježa. Ta je na presenečenje mnogih postal prava uspešnica. Tudi prijetno, a sramežljivo avtorico je uspeh njene druge knjige presenetil in razveselil. Izrabila ga je za to, da si uresniči sanje in se za nekaj časa preseli v tujino – tudi zato, da se umakne na sámo, proč od medijske pozornosti in blišča. Dolgoletno občudovanje lepot in navad Dežele vzhajajočega sonca ter navdušenje nad flamsko arhitekturo in umetnostjo sta jo tako skupaj s partnerjem popeljali v japonski Kjoto in v Amsterdam, kjer je nastalo novo delo. Malokdo je vedel, kje se je Barberyjeva tako dolgo mudila in kaj je ta čas počela; številni so se spraševali, ali bo ostalo pri enem hitu ali pa bo postregla z novostjo, ki se bo lahko kosala z uspehom Elegance ježa.

Življenje vilinov je vse kaj drugega kot filozofiranje in intelektualiziranje male samomorilske buržujke in na skrivaj načitane hišnice v bogati pariški četrti, ki sta pisateljici z Eleganco ježa prinesli svetovno slavo. Romanoma sicer ostaja skupno poudarjanje pomena Umetnosti in Lepote, glavna protagonistka pa je znova deklica – ne le ena, temveč dve. Maria in Clara sta najdenki, ki odraščata vsaka na svojem koncu, prva med kmeti in starimi zeliščaricami na idiličnem podeželju francoske pokrajine Burgundije, druga pri župniku v visokogorski vasici v italijanskih Abruzzih. Med seboj sta neločljivo povezani: rojeni sta istega leta, na isti dan, ob isti uri, obe imata nenavadne, nadnaravne sposobnosti, malodane čarovne moči. Deklici sta most med svetovoma ljudi in vilinov, ki jima grozita vojna in opustošenje, in sta edino orožje, s katerim se lahko zavezništvo obeh svetov upre objestnemu vilinu, nekakšnemu »padlemu angelu« Eliju, čigar cilj je uničenje človeštva. Maria je videti kot običajna, prikupna človeška deklica, a je vilinka; izjemno priljudna, čuječa, občutljiva za lepote narave, z zmožnostjo sporazumevanja z živalmi in magičnimi bitji, obvladovanja vremenskih pojavov, pogledov v preteklost in slutenj prihodnosti. Clara je hči vilina in človeške matere, virtuozinja na klavirju, ki doživlja videnja in se vživlja v sanje in spomine drugih ljudi. Čeprav druga za drugo zvesta šele sčasoma in se ne moreta jezikovno sporazumevati, se srečujeta v svojih videnjih. Maria je tako zastopnica Narave, Clara pa Umetnosti in njuna naloga je, da v apokaliptični bitki zavezništvu pomagata premagati sovražnika ter s tem spet vzpostaviti harmonijo in ravnovesje v naravi.

Življenje vilinov je roman, ki ne želi pripadati nobenemu žanru, a se bere kot fantazijski roman. Je hvalnica prvinskosti izročila Lepote, Umetnosti, Narave, ki ljudi ter kar je naravnega in nadnaravnega povezujejo v eno. Tudi naša odgovornost je, da to enost negujemo in ohranjamo. A plemenito sporočilo ter bogatost, privlačnost jezika in podobja ne prepričajo. Pogosto je vsega v preobilju in v že tako nejasni zgodbi, ki je podrejena razdelitvi poglavij, se zlahka izgubimo. Saši Jerele sicer lahko čestitamo za še en odličen prevod, knjigi, ki bi brez dvoma lepo izpadla v obliki risanega filma, pa damo še eno priložnost, ko izide njen drugi in tako zadnji del.