Iztok Vrenčur: Urnebes

Urnebes. Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »urnebesen« razlaga kot zastarel pridevnik za nekaj zelo glasnega, velikega in bučnega, brskanje po vsevednem svetovnem spletu, pa ponuja tudi kulinarično razlago za vrsto srbske pekoče solate. Romanu slovenskega pisatelja mlajše generacije Iztoka Vrenčurja se hkrati podata obe razlagi, pa tudi tretja, ki urnebes iz srbščine prevaja kot nered, zmešnjavo. Več kot dvestopetdeset strani dolgo delo, ki ga je Muanis Sinanović v spremni besedi morda nekoliko prepogumno označil kar za »ključni sodobni roman«, je namreč vse to – bučno, ravno prav pekoče in na prvi pogled ali točneje rečeno skoraj do epiloga, ki postavi stvari na svoje mesto, tudi precej ‘zmešano’. Z zelo neposrednimi ‘uvodnimi opažanji o ječi’ avtor bralca pripelje na sam rob in ga predvsem zaradi dvoumnega in filozofsko obarvanega sloga potisne v neznano – en odstavek celo svari pred nadaljnjim branjem, ker le to neogibno vodi k niču, »edini pravi resnici«. Ko se zgodba nato v drugem poglavju odvija precej bolj človeško, kar ljubosumen mafijski izterjevalec dolgov vsekakor je, si bralec lahko nekoliko oddahne, a navidezna domačnost sega le do novega poglavja, ki bralca odpelje v spet povsem nov dogajalni čas in prostor. Ta skok ali bolje rečeno padec v neznano se ponovi devetkrat in šele epilog, svojevrsten esej o takšni in drugačni zemeljski razslojenosti, nato vse zgodbe – bolj ali manj povezane samo prek vzvišeno vsevednega prvoosebnega pripovedovalca, ki kot nekakšen breztelesni medij vskakuje v različne osebe ter tako po lastnih besedah »neovirano prehaja mejo življenja in smrti« – izoblikuje v smiselno in polno delujočo celoto.

Vrenčurjev roman Urnebes je mogoče brati na več načinov – kot skupek izsekov dokaj čudaških, politično in družbeno dokaj nekorektnih zgodb, ujetih v skupni imenovalec, torej v zavest breztelesnega protagonista; kot prefinjeno kritiko otopele sodobne družbe z vsemi možnimi stereotipi ter spretno vpetimi družbenimi in literarnimi referencami; kot religijsko izpraševanje v do niča izpraznjenem svetu, v katerem niti okultna magija nima več prave moči, krščanstvo in islam pa sta tako in tako samo še karikaturi samih sebe … ali pa morda, kot predlaga tudi spremna beseda, čisto preprosto kot roman o sodobnosti. O sodobnosti, v kateri se na primer lahko hkrati znajdeta v mamino stanovanje hermetično zaprt islamski skrajnež in ustanoviteljica šole oralnega seksa, pa se svet še vedno slepo vrti naprej v večno isto ničevost. Sicer pa smo, kot se prek protagonista zapiše Vrenčurju, tu tako in tako »vsi čudaki«. Z Urnebesom vred.