Marko Tomaš: Črni molitvenik

prevedla Aleksandra Rekar, Sanje, Ljubljana 2016

Tisto, kar se je v nas razvilo kot eden od produktov politično-družbene situacije, je globoko zakoreninjeni individualizem, ki ga poganjajo nekakšne privatne ideologije, ne glede na politično usmeritev in ne glede na kritičnost do prevladujočih ideologij. Privatna ideologija, mnogokrat kar karikatura same sebe, je konstrukt jaza. Ta jo potrebuje, da zadovoljuje individualne potrebe in da ohranja, osmišlja svoj obstoj. V tem smislu verzi Marka Tomaša iz pesmi Nihilistična molitev govorijo, kot da bi govoril naš čas: “Ni svobode. Obstajajo samo različne oblike suženjstva.” Ampak Tomaš v knjigi Črni molitvenik, njegovi sedmi po vrsti in prvi v slovenskem prevodu, nikakor ne popisuje našega časa, temveč bolj govori o stanju. Pesnik tu stavi na emocionalno prizadetost, na dokončno odprtost, ko pravi: “Šibek sem, in vsakdo bi me lahko uničil.” Vendar Tomaševa poezija ni sentimentalno osladna, je sentimentalno neposredna. V njej se izmenjujeta predvsem dve plati: ljubezenski nagovor ženski in kritična misel. Verzi iz pesmi Ljubezenska pesem (vse njegove pesmi v knjigi so v osnovi ljubezenske pesmi) nakazujejo najmočnejši impulz knjige: “Jebeš lepo izražanje. / Vsi ti humanisti, / ki javkajo nad tujimi usodami, / so kup ušivih licemernežev. / Pravice ni in je ne bo. / Kdor od konferenc pričakuje pravico, / si pravice ne zasluži.

Marko Tomaš ni le eden najvidnejših pesnikov z območja nekdanje Jugoslavije, rojenih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je tudi uveljavljen kolumnist in komentator, predvsem na spletu. Njegovo delo je neločljivo povezano. Vse njegovo pisanje je namreč nagovor. V primeru Črnega molitvenika so pesmi napisane kot nagovori ženski; in to predvsem – na kar nakazuje že naslov knjige, ki je v originalu izšla leta 2015 – kot žalostni prvoosebni nagovori, polni razočaranja, celo sovraštva: “Jebi se, Nina. Jebi se ti in tvoje zelene oči in tvoj / Beograd in vse, v kar se lahko zaljubim,” piše. Ti verzi in celotna pesem Parafraza po prvem branju delujejo najstniško, razčustvovano, naivno, a njihov pomen lahko pripoznamo tudi v uporu proti kakršni koli pesniški normi. Pa ne samo pesniški, tudi družbeni normi. Etika v umetnosti ne obstaja, kajti etičen je človek, ne umetnost sama po sebi. Pri tem je bistveno to, če parafraziramo Jacquesa Rancierja iz njegovega dela Nelagodje v estetiki, da je družbena emancipacija hkrati pesniška emancipacija. Skratka, pesnik kritiko družbenega poveže s kritiko vsakršnega pesniškega izraza: pesem skozi nebrzdano izrekanje postane kritična ne le do ustaljenih družbenih norm, temveč tudi do tradicionalnega pesniškega sveta, mnogokrat utemeljenega na izbranem izražanju. Prav zavedanje tega je Tomaša privedlo do opozicije družbenim kritikam, prisotnim v novejši pesniški produkciji, tudi pri nas.

Tomašev družbenoangažirani pesniški habitus, ki je občasno preveč nastlan z melanholijo in nihilističnim patosom, tako izreka nekakšen pesniško-punkovski upor proti našim privatnim ideologijam in ugodju, ki se zrcali v inertnosti do perečih vprašanj. In prav to je največja vrednost njegove pesniške zbirke Črni molitvenik. Ta knjiga je zato črna molitev za naš čas.