Victoria

foto: www.imdb.com

Lani je svetovno premiero na berlinskem filmskem festivalu doživel film, ki bi težko bolj sodil kamorkoli drugam. Victorio nemškega režiserja Sebastiana Schipperja je tematsko morda delno navdihnil film Teci, Lola, teci, v katerem režiser zaigral pred skoraj dvajsetimi leti; a četudi gre tokrat za film, ki bi ga morda označili za kriminalni triler, ta sprva spominja celo na neke vrste romantično komedijo o izobraženemu in omikanemu dekletu iz višjega razreda, ki se zaplete z robatim, a očarljivim huliganom.

Victoria je študentka klavirja iz Madrida, ki se po neuspehu svojo srečo odloči preizkusiti v Berlinu, četudi tam ne pozna nikogar, nemško pa ne razume niti besedice. V prekrokani noči spozna štiri mlade Nemce, s katerimi preostanek noči preživi med pitjem, kajenjem in posedanjem po berlinskih strehah. Kljub temu, da sta si z enim izmed njih več kot očitno všeč, z vsako minuto postaja bolj jasno, da prava ost dogajanja leži drugje: fantje so vpleteni v sumljive posle, in Victoria  – iz želje po prijateljstvu ali ljubezni, pa tudi iz nekakšne mladostniške lahkomiselnosti – ne pomišlja, vanje se zaplete tudi sama.

Film naj bi bil posnet v eni sami kader-sekvenci, vendar se je že ob premieri v Berlinu šušljalo, da naj bi Schipper pri tem večkrat goljufal, reze pa skril v številne sence noči, ki se počasi prevešajo v jutro. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da je film posnet v resničnem času – torej brez časovnih preskokov ali elips, kar ima ogromen učinek na žanrsko dinamiko filma in njegov tempo. Tudi s tem povezana estetika cinéma vérité, tresoča kamera in naturalistična scenografija in kostumografija so pri Victorii bistven del filma – ne le njegovega vzdušja, temveč tudi same pripovedi. Dajo namreč vedeti, da ne gre za holivudske junake in junakinje, ki bi hladnokrvno streljali s pištolami in zraven mimogrede navrgli še kakšno duhovito opazko, temveč za resnične ljudi: za študentko na izmenjavi v tujini in mlade fante, ki si pod vplivom alkohola dovolijo več, kot bi si sicer; izkaže se, da so majhne ribe, nepomembni lopovi, ki lahko kradejo iz samopostrežnih prodajaln, niso pa kos posledicam svojega ravnanja. Tveganje je tako naenkrat veliko večje in tragičnost dogajanja veliko bolj pretresljiva.

Nenazadnje je bistven del hipnotičnega učinka, ki ga ima Victoria na svoje občinstvo, gotovo tudi odlična izbira glavnih igralcev, ki onkraj napetega dogajanja ves čas ustvarjajo natančne portrete ljudi iz mesa in krvi. Še posebej izstopa Laia Costa, ki iz svojega lika naredi povsem nestereotipno naslovno protagonistko; ta iz minute v minuto manj spominja na kmeta v šahovski igri in vse bolj na žensko, ki ima za tvegano početje povsem svoje razloge. Morda ravno zato Victoria – kljub umetelnemu režijskemu podvigu, iz katerega naj bi nastala – nikoli ne deluje prisiljeno ali umetno.