Jure Jakob: Hiše in drugi prosti spisi

Mladinska knjiga, 2015

foto: www.bukla.si

»Spomin je hodnik, prehodna soba, ki vodi do sob notranjega sveta. Soba, v kateri ne moreš živeti. Soba brez katere ne moreš živeti.«

Tako je zapisal pesnik Jure Jakob v delu Hiše in drugi prosti spisi. Po štirih pesniških zbirkah in strokovni monografiji o Lojzetu Kovačiču je pred nedavnim izšla Jakobova prva prozna knjiga, ki prinaša devet »prostih spisov«, kot jih v šolski maniri imenuje avtor, spominsko-avtobiografskih drobcih, prepletenih z esejističnim pobliski, ki se dotikajo pesnikove avtopoetike in njegovih literarnih vzorov.

Težko je reči, da gre za povsem spominsko pisanje, ki bi teklo kronološko ali kronikalno in bi v gostobesednem epskem zamahu povzemalo avtorjeve življenjske postaje. Preteklost, po kateri se sprehaja Jakobova proza, se kaže na proustovski način – konkretni dogodek, največkrat iz otroštva, služi kot magdalenica, ki vzbudi, ali bolje: podoživi, znan, a zakopan občutek:

»Kadar se spominjam, mi gre za to, da bi odkril, ohranil in znova doživel takratni občutek. Kaj se je zgodilo in kako se je pripetilo, je pomembno, a ta pomen je postranski, zunanji. Pomembneje je, kakšen občutek je spremljal tisto, k čemur se spomin vrača, česar se skuša spomin dotakniti. Človeški spomin je nezanesljiv, kadar hoče iz preteklosti izluščiti objektivno preverljiva dejstva, uspeh je vedno siromašen, tudi če zmore postreči s še tako zajetno količino trdnih podatkov, saj so ti zgolj zunanje šifre za tisto, kar je resnična vsebina spomina. Spomin, ki rad lušči dejstva, nas zasipava s kupčki pustih, neprebavljivih luščin. Pravi spomin je hranilen, takšen, ki nastavlja roke v sipanje časa in se trudi zatipati živo zrno, katerega razkrito jedrce bo povrnilo točno tisti občutek, ki si ga nekoč že imel. Pravi spomin je ponovitev, doživetje istega.«

Jure Jakob bralce vodi skozi hišo in gozd do vrta, končne postaje, ki predstavlja skorajda obljubljeni paradiž miru in ravnovesja. V liričnem, osebnoizpovednem slogu postopoma »odpira okna« v svoje zunanje in notranje prostore, ob čemer se prikrito ali odkrito prevprašuje, kdo je, iz česa je nastal, v katero smer je obrnjen in kam se bo razvil. Pohajkovalec, kakršen je, namreč ne stremi k statičnemu, točkovnemu cilju, temveč je stalno na poti, v nenehnem gibanju, ki sili navkreber in posameznika odločilno določa. Premikanje pa se prek fizične izkušnje hoje na hrib preliva v kontemplativno »duhovno hojo«, ki prinaša uvide.

»V vsakem načinu hoje je nekaj individualnega, posebnega, in bolj ko je pešak individualiziran, izrazitejša je ta posebnost. Način hoje izvira naravnost iz telesa in duha, ki ga giblje, kot da bi bila izoblikovanost hoje tisti vidni znak nevidnega počela, po katerem se premika telo,«

Spretno nizanje in vzporejanje spominskih podob s samorefleksijo iščočega subjekta predstavlja vodilni pristop »prostih spisov«. Ti se kljub zavajajočemu naslovu držijo na vajetih in krožijo po omejenem tematskem krogu. Jure Jakob tudi v prozi ravna po nagonu, iz katerega izvira njegova poezija: nagonu po »odmaknjenosti, nedejavnosti in opazovanju«. Slednje sicer vzbuja občutek popolne inercije, vendar gre za iskanje ravnovesja, ki ga pripovedovalec najde v obdelovanju vrta – mirovanje zanj namreč ne pomeni negibnosti, temveč gibanje v ravnovesju.

Spominski svet, ki se razpira pred bralcem, hkrati nakazuje pot zorenja in deluje kot avtorjevo slovo od mladosti. Obdelovanje vrta namreč zahteva zrelega, vztrajnega in odgovornega vrtnarja, predvsem pa človeka trajno in brezkompromisno naveže nase. Pripovedovalec se skozi skorajda botanično natančno opazovanje narave sooča s svojim notranjim svetom, ki je pogosto uglašen z naravnimi procesi ali se vsaj trudi posnemati njene principe. Kot je treba obdelovati vrt in vsako leto znova vajo ponoviti, tako je treba izdelovati tudi pesem, a šele po nuji, o kateri govori Rilke v Pismih mlademu pesniku, ki je poleg Thomasa Bernharda in Marcela Prousta ena osrednjih Jakobovih referenc.

»Pisanje pesmi je delo, je izdelovanje. Veščina, ki se je moraš priučiti, spretnost, v kateri se je treba izuriti, šele potem lahko postane kaj dobrega. Treba se je učiti pisati in se pustiti podučiti o tistem, kar so napisali drugi, treba je čim več brati. A moja izkušnja je, da se pesem konec koncev vendar predvsem zgodi.«

Ob prebiranju Hiš se zdi, da zunanji, ruralni svet, v katerem se znajdemo, že poznamo. Skoraj identične podobe presevajo v Jakobovih pesniških zbirkah, predvsem v zadnjih dveh, Zapuščeni kraji in Delci dela, zato najbrž tudi podobnost naslovov med pesmimi in posameznimi spisi ni naključna. Kljub prozni formi ostaja Jakobov jezik kompakten, a ne skop. Upravičeno lahko nestrokovno rečemo, da je preprosto »lep«. Besedilu bi namreč težko kaj dodali ali odvzeli. Tudi če koga ne nagovarja osebnoizpovedna in pesniška vsebina, ga lahko pritegne jezikovna okretnost z živostjo podob in primer, ki se zlivajo v na videz razdrobljeno celoto enega človekovega življenja od najnežnejših let do zrelosti. Avtorjevo otroštvo pa bi bilo, če odmislimo letnico njegovega rojstva, ravno tako lahko tudi otroštvo podeželana z začetka prejšnjega stoletja. Toliko starodavnega in kanček starikavega je v njem, kar je za pod kritiko podpisano meščanko v enaki meri nostalgično kot strašljivo. Ko vstopamo v Hiše Jureta Jakoba, sicer vstopamo v vsem znane prostore, a vendar tako nove in tuje, kot bi čez hišni prag stopili prvič. »Vsakič do začetka, in potem znova od začetka,« kot bi rekel avtor, in »ko se navadiš na to misel, lahko začneš z vajo. Zrel si, ko vajo obvladaš.«

Jakobove Hiše in drugi prosti spisi so drobno delo, ki bralcu ne pusti »priti iz vaje«.