Zdenko Kodrič: Zadnja noč v Teheranu

Založba Litera, Maribor

Maribor 2012. Ulice so polne ljudi, ki s transparenti in vzkliki »Gotof je!« izražajo ogorčenje nad koruptivnostjo mestnih oblasti in zahtevajo odstop lokalnih veljakov. Sredi protestnega hrupa in vrveža se na poti iz bifeja v večernih urah seznanimo z Aleksandrom Košakom, samotarskim in nekoliko čudaškim državnim tožilcem z zanimivim hobijem – gojenjem tulipanov, o čemer si dopisuje z izvedencem za tulipane iz Irana. Prvoosebni pripovedovalec nam pove, da je delo tožilca opravljal etično in korektno, a najtežji primer in največja dilema ga doletita šele po upokojitvi, ko se odloči na lastno pest raziskovati umor, zaradi katerega je šel nekdo po nedolžnem v zapor. Ta nekdo preverjeno pozna Košakov čut za pravičnost in stavi nanj, ko se mu v pismu oglasi s prostosti in ga prosi za pomoč pri odkrivanju resničnega ozadja nesrečnega dogodka.

Košaka prošnja nekoliko vznemiri, a se čuti dolžnega zadevi priti do dna. Zbiranje podatkov poteka v Mariboru in na njegovem obrobju, kar pisatelj Zdenko Kodrič slikovito pospremi z dialogi v blagem štajerskem narečju. Kolikor bolj se Košak poglablja v vlogo detektiva, bolj prihajajo do izraza umazane podrobnosti o nepotizmu, spletkarjenju in delovanju lokalnih vplivnežev, ki ob neformalnih druženjih sklepajo nezakonite posle in kupčujejo z nepremičninami. A čeprav vemo, da je vse to del resničnega vseslovenskega vsakdana, v romanu Zadnja noč v Teheranu to ni tarča družbene kritike, temveč eden od okvirov zgodbe. Košakova angažiranost nam poleg postopnega razkrivanja podrobnosti o zločinu razkriva tudi vse več o njem samem, ne le faktografsko, temveč tudi psihološko. Zadeva javnega značaja, ki bi se ga morala tikati le poklicno ali pa še to ne, saj se je pravkar upokojil, se vse bolj prepleta z njegovim preteklim in sedanjim zasebnim življenjem, dokler ne doseže vrhunca in pridobi razsežnosti ne le osebne, temveč celo družinske drame. Na kocko postavi njegovo moralo, vrednote in integriteto, ga pahne v stisko in spodbudi niz vprašanj o lastni identiteti, o meji med intimnim in profesionalnim, legalnim in legitimnim.

 »Kdo mi je pravzaprav dal pravico, da sodim in obtožujem? Kdo? Ljudje? Zakon? Kdo mi je dal pravico, da sem zakon?Diploma?Ko obtožujem druge, sodim samemu sebi. Mislil sem, da je vse hudo za mano, da je Urbanc zadnje dejanje v moji karieri. Zmotil sem se: moja kariera se šele začenja. V tako slabem položaju nisem bil še nikoli. Nič hujšega ne obstaja kot obtožiti svojega sina. Zdaj mu ne bi mogel pogledati v oči. Ne morem se odločiti: naj ga rešim pekla, naj mu odpustim ali naj potopim njegovo življenje? Ker nikoli več ne bom oblekel tožilske toge, z njim ne bom na sodišču. Obsodil pa ga bom. V srcu. V duši. Povsod.«

 Vpletenost njegovega sina v umor spravi Košaka v tesnobo in nezavidljiv položaj. Niha med čustvi in razumom, med vlogo očeta na eni in pravnega izvedenca na drugi strani. Sprijaznjenje s tem, kateri vlogi bo ostal bolj zvest, je vse prej kot lahko. S pobegom v daljni, čarobni svet tulipanov na Srednjem vzhodu se želi izogniti posledicam svoje odločitve. Prihod v Teheran ob koncu knjige sicer izzveni v negotovost, jasno pa je, da je Zadnja noč v Teheranu neobičajna kriminalka –  če to sploh je – saj se kljub temu, da vsebuje številne elemente tega žanra, bolj kot razreševanju zločina posveča vprašanju odgovornosti, človečnosti in hierarhije vrednot, Košaka pa ustoliči kot zgled, ki je redek, kot je redka najžlahtnejša sorta tulipanov.