Orkester RAI z ruskim neoklasicizmom

Evroradijska koncertna ponudba euroradio2see v živo iz Avditorija RAI v Torinu

Na naši spletni strani si lahko v okviru evroradijske koncertne ponudbe euroradio2see ogledate glasbeni dogodek Nacionalnega simfoničnega orkestra RAI iz Torina.

Orkester bo nastopil pod taktirko svojega šefa dirigenta Juraja Valčuhe, ki bo vodil izvedbi del dveh velikih imen ruskega glasbenega neoklasicizma Klasične simfonije Sergeja Prokofjeva in oratorija Kralj Ojdip Igorja Stravinskega.

Nekaj besed o glasbi…

Ideja neoklasicizma je sicer nekoliko nejasna, le približno opiše glasbo, ki jo označuje; prav tako obstaja več več neoklasicističnih slogovnih različic. Kar pa je skupno vsem – in velja tako za francosko smer, Busonijev mladi klasicizem in tudi za glasbo Prokofjeva ter Stravinskega – pa je poseben odnos do glasbene preteklosti. Neoklasičnost v katerikoli umetnosti pomeni zavračanje prevladujoče slogovne usmeritve. Nov ideal postane slog neke prejšnje dobe, ki se zdi bolj avtentična, a še vedno relevantna in zato tudi klasična. To v glasbenem neoklasicizmu pomeni prerojeno navdušenje nad glasbo klasicizma, pa tudi nad mojstrovinami predklasicističnih obdobij, zgodi pa se prelom z glasbeno moderno, ekspresionizmom, pojavi se nezaupljivost do njunih predhodnikov, zlasti dvom o močnem vplivu Wagnerjeve glasbe.

Simfonija št. 1 v D.duru op. 25 Sergeja Prokofjeva iz leta 1917 je eno prvih del, ki jih razumemo kot neoklasicistična, pa vendar se takrat mladi skladatelj niti ni nameraval postaviti po robu razkošni romantični simfoniki in tudi ne avantgardam tistega časa – “Klasična simfonija”, kot jo je sam naslovil, je iskren, mladostno živ poklon Haydnu, ki pa ni epigonski, posnemovalen, ampak neobremenjeno vabi tudi sodobne glasbene vplive.

Neoklasicizem v oratoriju Kralj Ojdip (Oedipus Rex) Igorja Stravinskega je tudi gledališki. Oratorij s svojo slavnostjo in uporabo starih glasbenih oblik uspešno slika nekatere prizore antične zgodbe, toda statična dramaturgija povsem nasprotuje realističnemu prikazu poteka dogodkov, kakršnega je tedaj poznalo gledališče. Skladatelj v partituri naroči, naj pripovedovalec pred vsakim prizorom vnaprej razloži zgodbo, poleg tega pa je Stravinski želel, da protagonisti ves čas stojijo pri miru, premikajo lahko le roke. Stravinski je s takšnim izničenjem gledališke iluzije nasprotoval odrskemu realizmu, kot ga poznamo iz klasicistične drame, hkrati pa je njegova gesta tudi upor proti konceptu celostne umetnine Wagnerja. Stravinski je v takratni komorni glasbi uporabljal postopek potujevanja, s čimer je s popačeno uporabo starih ali popularnih glasbenih vzorcev poslušalca nenehno opominjal, da ne posluša tradicionalne ali popularne skladbe, pač pa sodobno glasbo. V oratoriju Kralj Ojdip pod vplivom ruske gledališke avantgarde s podobnim potujevanjem gledalcu onemogoča identifikacijo z odrskim dogajanjem.

 

Nastopajoči:

Nacionalni simfonični orkester RAI iz Torina, dirigent: Juraj Valčuha

Toni Servillo (pripovedovalec), Brenden Gunnell (tenor, Ojdip), Julia Gertseva (mezzosopran, Jokasta), Alfred Muff (bariton, Tiresij), Marko Mimica (basbariton, Kreon), Matteo Mezzaro (tenor, pastir), Filharmonični zbor iz Brna, Petr Fiala (zborovodja)

Spored:

Sergej Prokofjev: Simfonija št. 1 v D.duru op. 25  “Klasična”
Allegro   /   Larghetto   /    Gavotta. Non troppo allegro – Poco meno   /   Finale. Molto vivace

***

Igor Stravinski: oratorij Kralj Ojdip (Oedipus Rex) po Sofokleju, libreto: Jean Cocteau, latinski prevod: Jean Daniélou