Kombinacija glasu in solistične pozavne je značilna za dunajsko glasbo med zgodnjim barokom in klasicizmom. Takrat je bila raba obligatne pozavne drugod po Evropi komaj znana. Med letoma 1666 in 1739 je za habsburški dvor nastalo vsaj 43 arij za takšno zasedbo. Zanje so značilne okrašene linije s trilčki in hitrimi pasažami, ki pogosto tekmujejo z glasovi in godali. Zdi se, da je bila pozavna tesno povezana z duhovno glasbo in zaman jo iščemo v dunajskih operah med Zlatim jabolkom Pietra Marc’Antonia Cestija iz leta 1668 in opero Orfej in Evridika Christopha Willibalda Glucka, ki je nastala skoraj sto let pozneje.
Iskanje
