Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
13 prispevkov
Ljudstvo Hema živi v pokrajini Ituri v Demokratični republiki Kongo. To je na severovzhodu države, kjer že desetletja potekajo spopadi med posameznimi etničnimi skupinami, zato so posnetki, kot jih poslušamo, redki, tokratni so nastali v osemdesetih letih, še pred zadnjim velikim izbruhom nasilja. Hema so nomadsko pastirsko ljudstvo in njihovo najznačilnejše glasbilo je preprosta piščal – ndere, sicer pa za spremljavo petja poznajo še godalo endingidi in seveda bobne, največkrat veliki boben engoma.
Simbolika cvetja je v ljudski pesmi različna, od religiozne pa do čisto osebne, romantične. V starejših pesmih so rože simbol čistosti, v mlajših pa večkrat pomenijo predvsem izraz ljubezni, seveda pa se simbolika spreminja tudi glede na vrsto cvetja. Zimzelene rože, posebej rožmarin, so simbol zvestobe, spomina. Vsekakor pa je cvetje tudi v ljudski pesmi največkrat povezano s pomladjo, veseljem, optimizmom. Poslušamo nekaj različnih ljudskih o cvetju, rožicah.
Poslušamo pesmi o pomladi ali kako drugače povezane z njo. Pomlad kot čas obetov, radosti in ljubezni, pa tudi kot čas razmisleka o prihodnosti, življenju in naši vlogi v njem. Veliko je pesmi, ki pojejo o pomladi, bile so med najbolj priljubljenimi, po izvoru največkrat ne med najstarejšimi. Doživljanje pomladi v pesmi je bilo predvsem čustveno in pesmi o pomladi so največkrat vsaj posredno lirske ali osebno izpovedne.
V Demokratični republiki Kongo živita dve skupini ljudstva Bira, ena v savani in druga v gozdu. Gozdna skupina je ohranila bistveno več prvinskega in se oklepa starega izročila in načina življenja, pretežno so še vedno animisti, savanska skupina pa je prevzela pretežno katoliško vero in v njeno življenje se je vrinilo več zunanjih vplivov. Poslušamo glasbo ob spremljavi palčnega klavirja – likembe in brenkala ndzedze, kot je tam zvenela v osemdesetih letih, preden so pokrajino ob koncu dvajsetega stoletja opustošile vojne.
Poslušamo ljudske pesmi iz različnih pokrajin, ki se posredno ali neposredno navezujejo na vreme, torej med drugim pojejo o dežju ali soncu, večnih spremljevalcih vsega živega. Kot prispodobi v pesmih spremljata prelomne dogodke, včasih pa tudi poudarjata majhnost življenja in predanost posameznika v primeri z nedoumljivostjo narave, zgodovine in tudi človeškega na splošno. Včasih kot delček splošne modrosti, spet drugič kot ilustracija občutkov.
Otočje Komori sestavljajo štirje otoki vulkanskega izvora med Madagaskarjem in Mozambikom. Na obalah so večja naselja, v notranjosti pa manjše posamezne vasi. Ljudje se preživljajo pretežno s poljedelstvom in ribolovom, so pa potomci prišlekov iz Afrike, arabskega sveta, Perzije, Indije, Madagaskarja, tudi Evrope. Poleg izvora je njihovo kulturo v preteklosti oblikovala tudi živahna trgovina. V glasbi iz starega mesta Domoni na otoku Anjouan so prepoznavni predvsem elementi arabske in malgaške, pa tudi evropske glasbe.
