Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zvočnica Joži ubeseduje življenje velike gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj, kot ga je v njeni biografiji zapisala Petra Pogorevc. V več ur trajajoči pripovedi nas bo Jožica Avbelj z veliko mero sproščenosti popeljala po svoji prehojeni življenjski in poklicni poti. Prebran roman je prava zakladnica zanimivih in neponovljivih dogodkov iz življenja in dela velike Joži. Jožica Avbelj poslušalca s svojim značilnim glasom, načinom govora, poigravanja z jezikom, humorjem in izkušnjami popelje v zaodrje predstav in pred nas razgrne svoj igralski credo: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih enostavno narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.« Joži pa se ne bere le kot poklon veliki igralki, njenemu življenju in delu, marveč tudi kot poklon teatru, igralskemu poklicu in gledališkim vezem. Iz njega veje, da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo, publicistko in urednico Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. »Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti,« je o delu zapisala Arsova sodelavka Ana Lorger v oddaji S knjižnega trga O Jožici Avbelj Že kot gimnazijka je Jožica Avbelj (1951) napravila prve resnejše igralske korake. Sodelovala je pri začetkih gledališča Glej, pa pri Pekarni in znamenitem Gledališču Pupilije Ferkeverk. Tu je med drugim nastopila v predstavah Spomenik G in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki veljata za bisera slovenske gledališke neoavantgarde. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je diplomirala leta 1975 v razredu Poldeta Bibiča in se to leto zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je igrala več kot 40 let. V svoji bogati igralski karieri je odigrala neverjetno število gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog, prejela veliko nagrad, med drugim leta 2001 Borštnikov prstan, bila je profesorica na AGRFT, nastopala je po gledaliških hišah po vsem svetu. Ob izidu knjige Joži v Mestnem gledališču ljubljanskem je kot eno najpomembnejših stvari za tako bogato profesionalno pot poudarila samosvojost in trmo. Interpretinja: Jožica Avbelj Režiserka zvočne knjige: Špela Kravogel Tonska mojstrica: Sonja Strenar Mastering: Smiljan Greif Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Korekturno poslušanje: Rina Stanič, Matjaž Udovč Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2024.
Na Gornjem Seniku, na hribu Grebenšček, v Porabju naši rojaki pripravijo vsakoletno bogoslužje na prostem. Letos sta poleg slovenskega duhovnika Ferenca Merklija, nekdanjega gornjeseniškega župnika, ki odhaja na študij v Rim, somaševala še Tibor Tóth in Dejan Horvat. Župnik Dejan Horvat, ki prihaja med Slovence v Porabju iz Prekmurja, premišljuje o duhovni oskrbi rojakov v Porabju, njihovih vezeh z matico.
Operni pevec Miha Brkinjač je po končanem študiju glasbe v Berlinu, je dobil svoj prvi pravi gledališki angažma v gledališču Krefeld-Mönchengladbach. Miho Brkinjača, smo s podporo SKICA Berlina zmotil po vaji za novo predstavo in ga povabil na klepet.
Z upokojenim župnikom Izidorjem Pečovnikom Dorijem, ki smo ga obiskali na pepelnično sredo v berlinskem Schönbergu, o postnem času, o migrantih in njihovih duhovnih potrebah, o slovenskih izseljencih in o svojih izkušnji zdomstva. Župnik Dori vodi slovensko katoliško misijo, ki domuje od leta 1989 v prostorih pri cerkvi sv. Elizabete. Kljub upokojitvi ne počiva. Poleg rednega dela v štirih nemških župnijah še naprej skrbi za duhovno oskrbo in pastoralo Slovencev. Ob sobotah mašuje v cerkvi sv. Elizabete v slovenskem jeziku. V večnamenskih prostorih katoliške misije gosti slovenski dopolnilni pouk in vrtec. Dejaven je tudi pri organizaciji kulturnega življenja Slovencev v Berlinu.
Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
Danes bomo spoznali gospo Anico Kralj Malalan. Rodila se je v Trstu junija 1934, že od nekdaj pa živi v Trebčah pri Trstu. Je upokojena učiteljica, ki je bila veliko let predsednica Prosvetnega društva Primorec Trebče in pevka v istoimenskem društvenem zboru. Zdaj poje pri Tržaškem partizanskem pevskem zboru Pinko Tomažič in konec meseca bodo proslavili 50 let delovanja s koncertom v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Gospa Anica je nadvse dejavna, vedno prisotna pri dogajanju v vasi, mnoga leta tudi abonentka v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer ne zamudi nobene nedeljske abonmajske predstave. Je tudi babica, ki je izjemno rada v družbi mladih.
"...Po tisoče korakih smo tako še vedno tam, kjer smo bili. Na začetku. V negibni točki časa, iz katere umrli živim ljubeče oznanjajo, da je življenje veliko več kot zgolj obstajati, da je čudež, ki zahteva užitje biti in vsega igrivega v iskreni, zaupljivi neposrednosti odnosa z drugim. Da stremeti za lepoto, ki jo vsak od nas nosi v sebi, naseljuje prav ta prostor biti tu, kjer ni ničesar, česar živi nimamo in razblinja slepoto za sveto. Pri tem opominja, da kar nam uhaja z jezika, izvira v notranjosti in zrcali neponarejeno podobo pobeglega jeziku in misli. Da je ob odprtem srcu vse okoli nas, živeče in neživo, vselej dosegljivo, izrazno pristno, vredno posvečene nege in časa..." ddr. Boris Mihalj, predsednik Društva ZDUS Vsakoletni recital smo na programu ARS po navadi prenašali z ljubljanskega Prešernovega trga, tokrat pa so se igralke in igralci zaradi epidemioloških ukrepov s trgov slovenskih mest preselili v radijski studio. Prešernove verze bo moč slišati tudi v mestnih središčih Ljubljane, Maribora, Kopra, Nove Gorice, Kranja, Novega mesta, Celja in v Vrbi na Gorenjskem. Prireditev se je pred leti začela kot protest, kot delček borbe za slovensko kulturno avtonomijo v okviru nekdanje Jugoslavije. Zdravljico na začetku interpretira Aleš Valič, ob koncu pa Tone Gogala. France Prešeren je pesem napisal leta 1844, ko se je v avstrijskem cesarstvu počasi bližal konec predmarčne dobe. Tako je naš veliki pesnik v marsičem preroško napovedal prihodnost. Recital z glasbo spremlja saksofonist Lenart Krečič, član Bog Banda RTV Slovenija. V režiji Alena Jelena recital ob slovenskem kulturnem prazniku povezuje Maja Moll. Nastopajoči igralke in igralci: Aleš Valič, Tone Gogala, Radoš Bolčina, Minca Lorenci, Vladimir Vlaškalič, Alenka Pirjevec, Uroš Potočnik, Niko Goršič, Marjuta Slamič, Eva Stražar, Urban Kuntarič, Darja Reichman, Aja Kobe, Mateja Pucko, Nejc Ropret, Irena Mihelič, Lovro Zafred, Mojca Simonič, Jure Kopušar, Arna Hadžialjević, Žiga Udir, Violeta Tomić, Matic Valič, Davor Herga, Rossana Mortara, Ana Facchini, Danijel Malalan, Nebojša Pop Tasić, Patrizia Jurinčič Finžgar, Karin Komljanec, Barbara Vidović, Rok Kunaver, Vesna Kuzmić, Matija Stipanič, Miha Nemec, Nevenka Vrančič, Peter Harl in na posnetku še Štefka Drolc.
Kultura pomeni pojem, ki opisuje tkanje občih človeških doživetij, načina življenja, vrednot in simbolov posameznika v odnosu do narave, okolja, drugega bitja in skupnosti. Slovenska kultura, dobrina, katere izročilo obhajamo, v pletivu skupnosti izraža celostno oblikovani narodni značaj, razumevanje sveta in ravnanj. Slovenci lastno državo dojemamo kot tujca, do katerega smo nezaupljivi, podcenjujoči, kot tujca, ki ga je dobro izrabiti oziroma ogoljufati. Politično kulturo zaupamo lastni nevidnosti, ki je udejanjan strah pred posledicami namišljenih sankcij vsemogočnega, tujega velikega drugega, ter kot tesnobna stiska vznemirja življenju lastne občutke v varno strašilo groze pred vsakodnevnimi pritiski, ki posledično vodijo do izbranega izginotja. Neopazen najlaže preživiš, zato dvig glave bližnjega pomeni lastno izpostavljanje in vznik zavisti do njegovega morebitnega uspeha. Slovenski značaj tako najraje časti nabirek tujega perja, s katerim se lahko varno okiti, in podcenjuje vse, kar izhaja iz vztrajnega dela naprednih posameznikov lastnega naroda. Zato zmore zgolj pomilovati smrtne skorje svoje dediščine in zanemarja vztrajnost glasnikov sedanjosti življenja. Po tisoče korakih smo tako še vedno tam, kjer smo bili. Na začetku. V negibni točki časa, iz katere umrli živim ljubeče oznanjajo, da je življenje veliko več kot zgolj obstajati, da je čudež, ki zahteva užitje biti in vsega igrivega v iskreni, zaupljivi neposrednosti odnosa z drugim. Da stremeti za lepoto, ki jo vsak od nas nosi v sebi, naseljuje prav ta prostor biti tu, kjer ni ničesar, česar živi nimamo in razblinja slepoto za sveto. Pri tem opominja, da kar nam uhaja z jezika, izvira v notranjosti in zrcali neponarejeno podobo pobeglega jeziku in misli. Da je ob odprtem srcu vse okoli nas, živeče in neživo, vselej dosegljivo, izrazno pristno, vredno posvečene nege in časa.
V nemškem Potsdamu, nekoč rezidenci pruskih in nemških vladarjev, ki se ponaša s svetovno dediščino pod okriljem UNESCO, poteka že 35. medijski festival Prix Europa. Na festivalu se v tekmovalnem delu za prestižne nagrade poteguje tudi RTV Slovenija. Radio Slovenija – Program Ars je z igro Medeja… bom postala v režiji Špele Kravogel uvrščen v tekmovalni program v kategoriji radijske igre, dokumentarna igra Glas šakala v režiji Saške Rakef pa se za nagrado poteguje med radijskimi dokumentarci. Medeja ... bom postala prinaša Senekovo zgodbo, ki temelji na bolj znani, Evripidovi Medeji, a je zgodba podobn. Medejini zločini odpirajo vprašanje ali je protagonistka žrtev skorumpiranih družbenih razmer in intimnega izdajstva, okrutna maščevalka ali ženska, ki ostaja zvesta sama sebi. V glavnih vlogah igrajo Nataša Barbara Gračner (Medeja), Primož Pirnat (Jazon) in Radko Polič (Kreont). Dokumentarna zvočna študija Glas šakala, ki je nastala po scenariju režiserke Saške Rakef in pesnice Tine Kozin, pa sledi migracijski poti šakalov. Zasnovan je kot hodi performans, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu, stran od vsakdanjih motenj pozornost. Gre za preplet strokovnih, dokumentarnih in poetičnih besedil ter komponiranih zvočnih krajin, zajetih na terenu. Glasba je delo Bojane Šaljić Podešva, za zvočno oblikovanje je poskrbel Matjaž Miklič, za dramaturgijo pa Pia Brezavšček. Televizija Slovenija se kot koproducent v mednarodni produkciji predstavlja z delom "Noisy Neighbours". Festival spremlja urednik Alen Jelen.
V Sledeh večnosti smo se ustavili v župniji svetega Andreja apostola v Štandrežu pri Gorici, kjer službuje župnik Karel Bolčina. Dejaven je na številnih področjih, zaradi pomanjkanja slovenskih duhovnikov v Furlaniji Julijski krajini je župnijski upravitelj v številnih vaseh Goriške nadškofije. Karel Bolčina je izvedenec za cerkveno pravo, na nadškofiji ima številne zadolžitve, je pa tudi član več komisij Cerkve v Sloveniji.
